Alojz Močnik je kar dvakrat zasedel županski stolček, torej je osem let županoval borovniški občini in to brez svoje svetniške skupine. Obakrat je namreč kandidiral s podpisi občanov in poskušal v okviru občinskega sveta oblikovati projektne koalicije. To vihrano obdobje bi lahko povzeli z naslovom intervjuja po končanem delu: »Mojih osem let županovanja ni bilo lahkih, a sem zadovoljen z opravljenim delom«. 

V prvi volilni tekmi leta 1998 se je pomeril s takratnim aktualnim županom Andrejem Ocepkom, Vinkom Koširjem, Marcelom Turkom in Francem Kavčnikom. Mandat so zaznamovali dograditev prostorov in okolice vrtca za potrebe glasbene šole, osnovne šole in vrtca, promocija dneva borovnic, uvedba novega vlaka na relaciji Borovnica – Ljubljana, ureditev Paplerjeve ulice s pločnikom in osvetljavo, povezovanje občine pri izvedbi regionalnega razvojnega plana, modernizacija cestišč s pripadajočo komunalno infrastrukturo, uvedba akcije »Cvetlico na polico« in drugo. 

In ker je želel zaključiti projekte, ki so bili že zastavljeni in dogovorjeni, se je odločil kandidirati tudi na volitvah leta 2002. »Gremo naprej,« je bil slogan njegove kampanje in vanjo se je podal tudi, kot je zapisal, »ker verjamem, da sem sposoben voditi občino, ker imam dovolj časa, da se temu delu lahko posvetim, imam dovolj izkušenj in znanja in ker rad opravljam to delo.« Svoj program je razdelil na tri dele: prostorsko problematiko (pridobitev površin za devetletko v obstoječi zgradbi OŠ in vrtca, pridobitev novih prostorov za knjižnico in kulturno dejavnost, socialna stanovanja, prostor za pokopališče in mrliško vežico, prostore za športne dejavnost), komunalno in prometno infrastrukturo (nadaljevati z gradnjo vodovodnega omrežja, kanalizacijskega omrežja, asfaltiranje cestnih površin, izgradnja pločnikov ob regionalki Breg – Dol, nadaljevati z razsvetljavo naselij in ulic) ter energetiko in komunikacije (pričeti z izgradnjo toplovodnega omrežja – biomaso – in pričeti z urejanjem individualnih kurišč na biomaso, pripraviti programe za uporabo učinkovite rabe energije (izolacija objektov, sončna energija), nadaljevati z aktivnostmi za izgradnjo kabelske televizije in izgradnjo bencinskega servisa). Takole je še zapisal: »Županski kandidati izhajamo iz različnih sredin, razmišljanj in videnj. Vsakdo ima svoje lastnosti in prepričanje, svojo vizijo in sposobnost, tudi politična ozadja. Temu danes pravijo »referenca preteklosti«, vezano na minulo delo in uspehe. Izbrati je treba prave elemente, jih poudariti in jim z danim glasom zaupati. Skupaj gremo naprej. Na volitvah je premagal Andreja Ocepka in Franja Modrijana in tako županoval vse do novembra 2006. 

Ob prebiranju arhiva človek hitro ugotovi, da so bile strani Našega časopisa v drugem mandatnem obdobju polne kritik. Morda bi bilo drugače, če ne bi katastrofalni požar dodobra načel borovniške šole, zato marsikaj iz obljubljenega ni mogel speljati. Za obnavljanje je občina potrebovala veliko denarja, znanja in časa. Močniku je z delavci in vodstvom šole uspelo privesti obnovo do konca. Brez tolarja posojila, s poravnanimi obveznostmi do izvajalcev in z občinskim proračunom brez rdečih številk. (iz intervjuja december 2006)

Borovniške strani Našega časopisa pa so bile polne tudi njegove besede. Svoje prodorne in spodbudne misli je občankam in občanom namenil v legendarnem Županovem oknu, ki ga je odprl najprej z mislijo o vremenu, nadaljeval pa z aktualno problematiko. Spomnil je, katerih prireditev vse se je udeležil, spodbudil h kritičnemu razmišljanju, odgovoril na številne kritike, tako ustne kot pisne, tako podpisane kot tiste s psevdonimi … Objavljal je informacije dogodkov iz dela župana, občinske uprave, občinskega sveta ali prostega in delovnega okolja. In kolumna je bila zelo brana. Kot je zapisal v svojem predzadnjem Županovem oknu, je bilo veliko neugodnih situacij, napačnih razmišljanj, spotikanj in načrtovanih kritik s ciljem razvrednotenja županovega dela. »Marsikdaj sem se spraševal, ali je smiselno nadaljevati delo. Zato sem občasno podal posamezno vsebino v razmislek nekoliko dvoumno.«

Ob brskanju po arhivu je bilo zanimivo prebirati njegova sporočila. Spodbudna in kritična. Mnogo misli je aktualnih tudi za današnji čas in od mnogih se lahko vsak izmed nas marsikaj nauči. Naj nam bo nekaj le teh v spodbudo in motivacijo za dobrobit v našem kraju tudi za naprej …

• Dober gospodar se ne odloča o gradnji hiše v petek, graditi pa začne v ponedeljek. (februar 2005)
• Ker smo pred občinskim praznikom, podelitvijo priznanj in pohval, je moja dolžnost, da pohvalim mladino, ki je verjetno spoznala, da skupno delo s časom doseže svoj namen in rezultat. Ni negativnih izpadov, hrupa, izgredov. Okolje je mirno, spokojno, vse je na svojih mestih. Tudi drugi to opažajo z željo, da tako naj bo tudi v bodoče, ponosni smo na vas. (februar 2002)
• Ker se bližajo prazniki, bi želel, da ob teh dnevih izobesimo naše zastave. Vem, da je to vseslovenski problem, vendar smatram, če imamo svojo državo – domovino, potem potrdimo, da domovino pripadamo, smo na njene kulturne, jezikovne, državne vrednote ponosni. Ta izraz je v zastavi, ki plapola na za to predvidenem mestu, je samo delček domovinske pripadnosti, vendar velik. Pokažimo to z veseljem in polno zavesti. Pri malem se svet gradi in del tega smo tudi mi. (april 2003)
• Ko včasih pogledam v svoj dnevnik dela in z mislijo preletim vse poti, razgovore, vsebine in cilje, se spomnim tudi ovir, ki sem jih uspešno preskakoval ali se jim izmikal. Doseči cilj za vsebino širšega družbenega pomena v veliki investiciji, pri kateri nisi porabil nič občinskega denarja, ni tako enostavno. Tu je potrebno znanje, izkušnje in ne kritike ceste, gostilniške družbe ali posameznikov. S tem bomo morali prekiniti, kar nas opozarjajo tudi izvajalci, ki o nas nimajo pohvalnega mnenja. Človek, delavec, ki s svojim delom in rokami ustvarja za naše skupno dobro, naj zasluži dobro, prijazno besedo. Verjetno je čas, da se občasno zamislimo o tem, da negodovanja, kritike in nesoglasja ne bodo dosegle ciljev, ki jih imamo še mnogo in so pomembni za boljši jutri. (oktober 2003)
• Človek, ki je vedno v delovnem gibanju z različnimi obvezami, skoraj pozablja na skrb za svoje zdravje. Različna problematika, ki se iz dneva v dan spreminja in povečuje, je ta nevidna sila, kateri ne posvečamo dovolj pozornosti in posledično vpliva na naše zdravje. Skrb zdravju posvetiš tedaj, ko spoznaš posledice preteklosti. Kaj danes medicina vse zmore, lahko razmišlja le tisti, ki je v to problematiko vpet, ki z njo živi in je od njenih rezultatov odvisen Velika škoda bi bila, če tej panogi izrednega pomena ne bomo dali možnosti za razvoj in skrb za zdravje človeka. Ko sem zapuščal bolnico, sem si sam sebi dejal: »Ponovno sem se rodil, sedaj bolj uporabljaj glavo.« (september 2004)
• Dela nam in vam dragi občani ne bo zmanjkalo. Potrudimo se, da bo imelo rezultate in izražalo zadovoljstvo. (januar 2002)

Znan je bil tudi po čestitkah občanom in občankam z željo po zdravju, zadovoljstvu in radosti ob okroglih obletnicah rojstnega dne ter mlajši generaciji ob vstopu v polnoletnost. »Menim, da je to del županove etike in dolžnosti v obliki izkazane pozornosti. Veliko sem dobil osebnih zahval s tresočim, ganljivim glasom po telefonu ali pisni obliki.«

Alojz Močnik je sodeloval z mnogimi ljudmi. Tiste, ki so bili pripravljeni povedati kaj o njegovem delu in sodelovanju, smo prosili, da so zapisali par besed o njem, za večni spomin.
 

Slavko Turšič, nekdanji občinski svetnik

Pokojnega župana poznam že od začetka osnovne šole. Z njegovim sinom Iztokom sva bila sošolca in zato sem bil večkrat pri njih doma. Poleg reševanja domačih nalog s sinom sva se pogosto srečala tudi z njegovim očetom, ki me je po zaključenem delu povabil v zgornje nadstropje. Takrat so se pogovori pogosto podaljšali. Mnogo koristnih stvari nam je takrat posredoval iz svojega delovanja na osebnem in službenem področju. Tudi kasneje, v srednješolskih in visokošolskih letih, smo se večkrat srečali, tudi zaradi potreb pri gradnji njegove hiše na Bledu. Nato pa je g. Alojz odšel na službovanje v Turčijo, kjer je podjetje pridobilo posel na avtomatizaciji železniške proge med Istanbulom in Ankaro. Zanimiva so bila njegova pripovedovanja o delu in komunikaciji na tujem. Pa tudi zgodbe iz teh tujih dežel. Takrat sem že sam začel z delom in službenimi potovanji po svetu in marsikdaj koristnega sem iz teh pripovedovanj lahko uporabil. Nazadnje pa sva se že po njegovi upokojitvi srečala pri delu v občinskem svetu v drugi sestavi, ko je občina postala samostojna. Takrat je zamenjal g. Ocepka, ki je bil prvi župan. V spominu mi je ostal njegov inženirski pristop k delu. Urejene preglednice želja in potreb in določanje prioritet za delo. Pa tudi izkušnje pri pogajanjih iz tujih dežel so mu koristile pri vodenju in nadzoru poslov. Spominjam se sestankov na občini, ki so potekali tedensko po požaru na osnovni šoli. Seveda njegova smer ni bila po volji vsem akterjem na političnem prizorišču, vendar pa njegovo umirjeno in trezno delovanje na občini ni ostalo neopaženo pri volivcih in ga je na občino pripeljalo za dva mandata. Vedno urejen je umirjeno vodil včasih burne debate in tudi nepotrebna govoričenja na občinskem svetu. Predvsem pa se je videlo, da je vsako temo poznal in prej preštudiral, tako da je lahko z argumenti prepričal »poznavalce«, ki so se spoznali na vse, niso pa niti odprli in prelistali, kaj šele prebrali gradiva. V spominu mi bo g. Močnik ostal kot uglajen gospod, intelektualec, s katerim je bilo prijetno sodelovati in ki je znal marsikatero stvar pripeljati do uspešnega zaključka.
 

Bojan Čebela, aktualni župan

Nedavno tega nas je za vedno zapustil ugleden sokrajan Alojz Močnik. Bil je strokovnjak za avtomatizacijo železniškega prometa, ki se je s svojim znanjem uveljavil ne le doma, temveč tudi po svetu. V letih med 1999 in 2006 je bil tudi župan naše občine. Najbolj nam bo ostal v spominu zaradi uspešne obnove šole, ki je delno pogorela v požaru oktobra 2003. Kot občinski svetnik sem bil sicer do njegovega načina vodenja občine večkrat kritičen in sem nekaterim njegovim odločitvam tudi nasprotoval. Alojz Močnik je znal prisluhniti nasvetom drugih, vsako stvar je dobro preveril in si za odločitev vzel dovolj časa. Zato danes z drugačnimi očmi gledam na županovanje obeh svojih predhodnikov, tudi pokojnega Alojza Močnika. Kar pa še ne pomeni, da tudi ostra kritika dela župana in občinske uprave ni upravičena. A mora upoštevati čim širši nabor dejstev, dejanske zmogljivosti občinske uprave in vsakokratni kontekst odločanja. Ne sme temeljiti na neosnovanih dejstvih in iskanjih dlak v jajcu, da bi se dokazalo svoj prav. To je bilo Alojzu Močniku tuje in pred tem ni pokleknil, zato je odšel od nas kot pokončen mož.
 

Marjan Rihar, nekdanji župan Vrhnike

Od g. Alojza Močnika sem se marsikaj naučil, saj je bil v mojem prvem mandatu že štiri leta župan. Dobro smo sodelovali. Leta 2003 je bilo še nekaj nerazčiščene bilance med Vrhniko in Borovnico, kar nekaj najtežjih zadev sva se lotila z Močnikom. Bil je trd pogajalec, a je znal poslušati argumente in znal je oceniti, kdaj priti do kompromisa. Kot župan je bil ljudski, prisluhnil je ljudem, kar je ukrenil, je delal strokovno in se je prepričal o vsem. Na živce mu je šel populizem, ko so svetniki stvari na pol razumeli in so zagovarjali nestrokovna stališča. Znal se je zelo strokovno podkovati. 
Lahko pa omenim še anekdoto, ko je bilo treba popraviti most v Bistri, namenjen predvsem kmetom. Ti so bili že malce nervozni, ker se ga ni dalo popraviti čez noč, ampak šele v mesecu dni. Tako se je razširil ljudski glas, kako midva kot župana vsak na svojem bregu, razpravljava o rešitvi tega mostu. Pokojnega Alojza se spominjam kot dobrega človeka, skromnega, delavnega in vztrajnega. 
 

Nataša Lipovšek - Hrga, nekdanja ravnateljica OŠ dr. Ivana Korošca 

Zame je bil Alojz Močnik gospod z veliko začetnico. Sodelovala sva na profesionalnem nivoju, zlasti intenzivno pa v času obnove osnovne šole po požaru. Brez njega bi šlo zelo težko in ne predstavljam si, kako bi bilo. V to delo je bil vpet kot župan in gradbenik. Sodelovanje je bilo zelo optimalno, zato pa je obrodilo take sadove. Imel je posluh za šolo in pouk, vse sva se dogovorila. On je spoštoval mene, jaz njega. Bil nam je v pomoč in podporo, vedno sem ga rada srečala.

Slavka Gerdina, tajnica na občinski upravi

Lahko rečem, da je g. Alojz Močnik kandidiral z veliko željo po razvoju občine in nepoznavanjem dejanske lokalne samouprave, njenega financiranja, zakonodaje, ki uokvirja ravnanje občine. Vsekakor se je zelo potrudil, da bi spoznal vsako področje občinskega življenja, tako naloge na komunalnih področjih kot tudi na vseh področjih družbenih dejavnosti. Trudil se je, da bi z občinskim denarjem res ravnal skrbno, tako kot s svojim. 
 

Damjan Debevec – nekdanji dopisnik za borovniške strani Našega časopisa

Jaz se Močnikovega prvega mandata bolj malo spominjam, ker sem bil še malo mlad. Sem pa v tistem času vstopil v politiko in ga že od začetka podpiral. Bil mi je simpatičen, nič kaj dvoličen, kot se pri politikih rado dogaja. Kar je rekel, to je držalo. Imel je prave prioritete pri razvoju kraja in realno oceno, koliko nas bo kaj stalo – s to razpredelnico je prišel na prav vsak sestanek, še posebej z državnimi predstavniki. Ker je imel precej zgodovine in zaslombe pri Slovenskih železnicah, smo verjetno tudi po njegovi zaslugi dobili postajališče Tivoli, kjer še danes sestopijo skorajda vsi naši dnevni migranti v Ljubljano.
Kot bivši predsednik TVD Partizan je bil velik podpornik telovadnega društva in nam je nudil močno zaslombo, ko smo se odločili izpeljati veliko prenovo telovadnice – nadgradnjo s še eno telovadnico ter fitnesom. 
Žal ni imel prevelike sreče z večino v občinskem svetu, ne v prvem ne drugem mandatu. Nemalokrat so mu tako svetniki “zminirali” sejo ali “sesuli” predlog proračuna brez enega samega amandmaja. Za manj poučene – sedem svetnikov lahko z amandmaji povsem preoblikuje prav vsak odlok, ki ga posreduje na sejo župan ali celo sami podajo v sprejem odlok, če tega ne naredi župan. Zavrnitev odlokov, ker jih ni hotel po željah svetnikov spremeniti župan, je navadno pobalinstvo. In tega je bil deležen kot noben drug borovniški župan.
Iz takšnih razlogov mu je propadel veliki projekt ogrevanja na biomaso – kdo ve, kako bi bilo danes z Likom, če ne bi ... Tako smo bili dolga leta brez poslovilnega objekta, smo še vedno brez knjižnice ...
Uspel pa mu je skorajda nemogoč projekt – popožarna sanacija in renovacija osnovne šole, s tem, da je pouk sočasno nemoteno potekal. Znal je tudi poskrbeti, da podizvajalci niso ostali brez plačila, kar še ljubljanskemu županu ni uspelo.
V njegovem času je Slovenska vojska odprla center za ravnanje s strelivom v Podstrmecu, pričele so se renovacije mostov in podvozov na regionalni cesti Podpeč – Vrhnika ...

Slava Marta Ošaben, nekdanja predsednica KD Borovnica
Le kaj napisati o človeku, ki ti je čisto enostavno simpatičen že ob prvem srečanju? Prav točno se ne spomnim, kje in kdaj sem ga prvič videla, res je že dolgo tega, v glavi pa mi je ostala njegova črtasta zeleno-modro-siva kravata. Visok, danes bi rekli fit, gospod. Seveda je bila z njim tudi njegova soproga, tako kot vsa leta, ko sta obiskovala skoraj vse prireditve v organizaciji KD Borovnica. Nastopajoči smo vedno kukali v dvorano z vprašanjem: »Ti, a sta gospod župan in gospa županova že prišla?« To se nam je zdelo zelo pomembno. Po predstavah si je gospod župan vedno vzel čas in pohvalil naše delo. Seveda smo bili zelo ponosni in hvaležni za vse lepe besede. Imela sem srečo, bolje rečeno čast, da sem ga spoznala tudi v privatnem življenju. Leta in leta sta z gospo Bogdano za vsako novo leto prinesla lično zapakirane doma pečene piškote. Pogrešamo jih.
Bil je vedno prijazen in spoštljiv sogovornik z veliko znanja in življenjskimi izkušnjami. O njegovih dejanjih, delu in besedah nisem nikoli dvomila. Še vedno sem prepričana, da je svoje županovanje jemal odgovorno in pošteno. Vedno je delal za dobrobit Borovničanov. Bil je gospod v pravem pomenu besede. Bilo mi je v čast in veliko veselje, da sem ga poznala in bila majhen kamenček v mozaiku njegovega življenja. Hvala vam, gospod Močnik! Na nebu se je prižgala še ena zvezdica.

Končajmo z njegovim zadnjim Županovim oknom leta 2006. »Spoznal sem veliko novih prijateljev, z njimi korektno sodeloval in se tudi česa naučil. Vsem, ki so mi nudili pomoč, sodelovanje, bili korektni in spoštljivi, se iskreno zahvaljujem. Osebno sem ponosen na vse storjeno. To je bilo delo vseh, ki so pri tem sodelovali z obveznostmi ali prostovoljno. Vsi skupaj smo bili velika družba, ki je vedela, kaj hoče in koliko lahko stori. Redki so župani, ki se jim v obseg njihovega dela priklati požar in jim postavi vse na glavo. Tu smo ostali pokončni in našli pot rešitve. Vse v prihodnje bo lažje. Hvala za vse.« Preden pa je okno dokončno zaprl, je še zapisal: »Menim, da lahko vsakemu mirno pogledam v oči in mu podam roko.« 

Počivajte v miru, g. župan.

Zbral Rok Mihevc