V ponedeljek, 7. in 14. marca, je v pritličju novega prizidka k OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica, ob 18.00, o kulturni dediščini predavala dr. Verena Perko, kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju in predavateljice na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V sklopu prvega predavanja je živahno razložila ter s slikovitimi primeri prikazala kaj je kulturna dediščina ter zakaj je naš identitetni, izobraževalni, razvojno gospodarski in politični kapital. Ni se izognila problematike političnosti kulturne dediščine. Razložila je razlike in podobnosti med kulturno dediščino in zgodovino in se potrudila obrazložiti zakaj je odnos Slovencev do svoje lastne kulturne dediščine tako mačehovski. Opozorila je tudi na napačno in usodno ločevanje med naravno in kulturno dediščino.
Na drugem predavanju pa je poudarila, da čeprav varovanje kulturne dediščine temelji na interdisciplinarnem pristopu, v katerega so vključeni zgodovina, arheologija, narodopisje, etnomuzikologija itd., njena interpretacija ne sme temeljiti na znanosti, temveč na umetnosti ustvarjanja in pripovedovanja prepričljivih ter ciljnim skupinam prilagojenih zgodb. Samo zgodbe nas lahko s pomočjo metafor, podob in skritih pomenov angažirajo k celovitemu doživljanju, pri katerem sta dejavni obe možganski polobli ter ustvarita smisel in pomen.
Ni dovolj le, da poznamo dejstva o preteklosti in dediščini. Niti ne zadostuje, da se vanjo vživimo. Ob soočenju z dediščino je nujen tudi etični premislek o tem, kako bi sami ravnali v določenem zgodovinskem kontekstu, ki nam ga razkriva dediščina. Zato pa ni dovolj ena linearna in faktografska pripoved, temveč moramo slišati mnoštvo zgodb, ki nam razkrije različne perspektive, občutja in usode. Šele tako se zavemo, kako je dediščin živ, včasih vesel, drugič spet boleč del nas samih oz. naše skupne identitete. Zato dediščino najbolje varujejo skupnosti, ki imajo ozaveščeno svoje izročilo, tudi njegove temačne plati, ter znajo za to biti sočasno ponosne na svojo dediščino in v kritičnem odnosu do nje. Če te zavesti ni, zakoni s področja varovanja dediščine le težko služijo temu, čemur naj bi bili namenjeni.
Dr. Perko je kot primer zgodbe, ki nas nagovori, a obenem zahteva, da njen imaginarij in metafore ustrezno dešifriramo, predstavila vsem znano zgodbo o Rdeči kapici, ki dejansko govori o nevarnosti izpostavljenosti deklic spolnim plenilcem oz. na metaforičen način svari pred tem, o čemer se v času, ko sta brata Grim to pravljico zapisala, ni smelo govoriti. Predstavila je tudi primere ustreznih in povsem zgrešenih likovnih upodobitev obeh glavnih likov – Rdeče kapice in volka.
Interpretiranje dediščine je umetnost, ki se je lahko naučimo in mora temeljiti na znanstveno preverljivih dejstvih. A mora biti posredovana na osebno doživetih zgodbah, ki se lahko navezujejo na že uveljavljene pripovedke in miti, lahko pa si jih tudi na novo izmislimo. Pri tem inovativnem pripovedovanju pa ne sme iti za to, da poslušalcem demonstriramo svojo vzvišeno (vse)vednost.  Znati jih je treba povabiti v zgodbo, ki pa potem lahko tudi preko provokacije pod vprašaj postavi njihova predhodna prepričanja in stališča. Poslanstvo interpretacije ni le zanimivo pripovedovanje o preteklostih in njenih artefaktih. Je v tem, da si poslušalci postavijo vprašanja smisla in lastnega ravnanja v položajih, ki jih vzpostavlja dramatični narativ zgodbe. Ta ne sme biti ne patetičen ne moralističen in je lahko zabaven, ne pa vulgaren.  
Predavanj se je udeležilo po 15 poslušalcev. Od tega 10 tistih, ki so se v okviru projekta Tematski park in spominska pot Borovniškega viadukta, sofinanciranega s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj, prijavili za usposabljanje za interpretativno vodenje po železniški dediščini v naši občini. (OU)