Nedavno se je na župana obrnila občanka, ki je pohvalila prizadevanja občine za izboljšanje prometne infrastrukture, a obenem opozorila, da boljše ceste kar vabijo voznike, da vozijo še hitreje oz. prehitro glede na omejitve hitrosti. In da se to dogaja tudi na območjih strnjene poselitve, tam kjer so hiše tik ob cest, na dvoriščih pa se igrajo otroci. Naštela in opisala je kar nekaj prometnih nesreč, ki so v zadnjem času zgodile v bližini njenega doma, a k sreči v njih ni bilo huje poškodovanih ali mrtvih, se retorično vprašala, ali bodo res potrebni mrtvi, da se bo kaj spremenila ter predlagala, da občina postavi ležeče policaja, tudi na odsek ceste, ki je bil pred kratkim temeljito obnovljen.
Ugoditi prošnji občanke sicer ne tehnično ne finančno za občinsko upravo ne bi bil noben problem. A že naslednji teden bi se na župana ali občinsko upravo gotovo obrnili nezadovoljni občani, katerih traktorji, prikolice in ostale kmetijska mehanizacije bi poskakovali na ležečih policajih, kot si jih je zamislila za prometno varnost zaskrbljena občanka. In čez nekaj dni bi se gotovo prišli pritoževat nad hrupom bližnji sosednje »ležečih policajev«, ki bi jih ponoči ali zgodaj zjutraj zbujal hrup poskakujočih vozil.
»Ležeči policaji« v obliki nekaj centimetrov visokih prečnih asfaltnih ali betonskih valjev so sprejemljiva rešitev na manj prometni stranski cesti ali kakšni ulici, ni pa jim mesta na s prometom najbolj obremenjenih cestah. Nivojsko dvignjeno cestišče z ustreznim naklonom in dolžino pa ni več poceni rešitev in občina si jo ne more privoščiti pred vsakim vstopom v vsako naselje. Enako velja za vmesne otoke med voznima pasovoma, ki poleg tega terjajo še dodaten prostor ob cesti.
Kaj nam potem še ostane, da umirimo »divjake« oz. potencialne morilce na cestah? In to niso samo tisti, ki se s hitro vožnjo postavljajo pred drugimi. Tudi prenekatera mamica, ki bi, če bi le mogla, živega odrla vsakega, ki pelje prehitro mimo njene hiše, ob hitenju v službo ali z nje, v avtu vse prehitro pozabi, da se tudi z dvorišč ob hišah ob poti lahko nepričakovano pred avtom znajde otrok. In z mislijo kako pravočasno prispeti na cilj pelje prehitro. Pogosto tudi precej prehitro.
Na vseh cestah v občini, kjer se redno dogajajo resne kršitve spoštovanja omejitve hitrosti ni mogoče imeti ves čas vzpostavljen radarski nadzor. Občasni pa ne zaleže dosti, saj sodobna sredstva komuniciranja omogočajo, da večina hitro zve, kje se skriva radarska kontrola in takoj za njo še toliko bolj veselo stopi na plin.
Vendar nam ob sedanji prometni (ne)kulturi za zagotavljanje varnosti v prometu pravzaprav ne ostane drugega, kot da zagotovimo čim več mest za čim bolj skrito radarsko kontrolo in v sodelovanju s prometno policijo in MIRED Vrhnika povečamo obseg in učinkovitost nadzora nad upoštevanjem omejitve hitrosti in sankcioniranja prehitrih voznikov. Pri čemer se seveda ne da izogniti, da kazni ne dobijo tudi tisti, ki le za malenkost prekoračijo tolerančno odstopanje od najvišje dovoljene hitrosti.
Druga možnost pa je seveda ta, da se zaradi omejitev v občinskem proračunu že tako ali tako ne preveč hitra in komajda dobro začeta obnova občinskih cest še zavleče in se od sedaj naprej pri vsakem vstopu v naselje postavijo ploščadi za umirjanje prometa.
Obstaja pa še ena možnost, ki nas ne stane nič razen minute ali dveh, ki jih bomo izgubili na vsaki vožnji, če bomo upoštevali ne le omejitve hitrosti, ampak predvsem načela varne vožnje, ki pravijo da ni dovolj, da sami ne naredimo napake, temveč moramo biti tudi pripravljeni na to, da bomo morali reševati situacijo zaradi napak drugih. Vsakič, ko se z vozilom opravite v promet se spomnite, da hitenje lahko konča življenje in četudi to ni vaše, vas prometna nesreča s hudimi posledicami, tudi če zanje formalno niste krivi, zaznamuje za vse življenje.

Občinska uprava