Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
3°C
JUTRI
16°C
2°C
Oceni objavo

Nevaren odsek Zalarjeve ceste

Smo prebivalci najdaljše ceste v Borovnici, ki je v lasti Občine Borovnica, natančneje, živimo na najbolj nepreglednem ovinku Zalarjeve ceste, na številki 52a, katere pot vodi v Kote. Po navedbah PVN-ja (Načrt šolske poti, izdanega leta 2022), gre za enega najbolj nevarnih odsekov v Občini, kar je bilo objavljeno tudi na spletni strani Javne agencije RS za varnost prometa.

Hiša, kjer živimo, je bila zgrajena leta 1981, promet je bil v tistih časih seveda precej manjši, kot je danes. Ker je bila cesta takrat ozka, je občina leta 1988 uredila širitev, za kar je lastnik hiše občini odstopil kar nekaj kvadratov zemlje. V zameno je občina takrat zgradila ustrezno obzidje ob hiši.

Z leti se je promet občutno povečeval, danes dnevno migrira približno 1000 avtomobilov v eno smer, torej v obe smeri približno 2000 voženj dnevno (javni podatek, objavljen na spletni strani občine/merilnik hitrosti na Zalarjevi cesti 54). Infrastruktura ceste je ostala enaka, kot je bila pred tridesetimi leti. Na tem delu ni pločnikov. Cesta je postala obremenjena z obeh smeri. Cesto dnevno, poleg prebivalcev, uporabljajo tudi uslužbenci Slovenske vojske. Prav tako po njej vozi tudi velika količina kmetijskih vozil, veliko je tudi odvažanja lesa oziroma se opravlja gozdarska dejavnost.

Največja skrb in dilema sta nastali v letih 2013 in 2014, ko so naši otroci odšli v osnovno šolo. Ker smo zagovorniki tega, da otroci hodijo v šolo in domov peš, kar je tudi v interesu šole in občine, smo šoli poslali vprašanje, ali lahko v šolski prevoz vključijo tudi otroke z Zalarjeve ceste (od številke 48 do 68a), kljub temu, da nismo oddaljeni več kot 4 km od šole. Odgovora šole nismo nikoli prejeli. Otroke smo morali naučiti, da hodijo v šolo čez sosedov vrt in se vključijo na cesto tam, kjer je kolikor toliko pregledna z obeh smeri. Nepojmljivo je ob tem tudi dejstvo, da kar nekaj otrok iz sosednjih hiš ne hodi in nikoli ni hodilo peš po tej cesti, ker je prenevarna in ker se starši razumljivo bojijo za njihovo varnost. Torej otroci, ki so vsega skupaj oddaljeni dober kilometer od šole, do nje nikoli ne prihajajo peš. Kakšen paradoks, če pomislimo, kako šola zaradi jutranjega prometnega zamaška vsakoletno prosi starše, da otroke vendarle pustijo v šolo peš ali s kolesom. Kako naj se pravzaprav potem tak otrok osamosvoji, kako naj pridobi izkušnjo, ki jo bo potreboval tudi kasneje v življenju?

Mimogrede, občinski svet Občine Borovnica v svojem Pravilniku o organiziranju šolskih prevozov v 2. členu navaja, da med upravičence šolskega prevoza med drugim spadajo tudi učenci, katerim je, po ugotovitvah pristojnega organa, na svoji poti do šole, ogrožena varnost. S to možnostjo nismo bili nikoli seznanjeni. O tem, ali šoloobveznim otrokom pripada prevoz, ni bilo ne duha ne sluha. Vsa ta leta smo doma poslušali zgolj zgodbe otrok o objestnih voznikih, ki jih srečujejo na poti v šolo in domov, o prehitri vožnji, hupanju, o tem, kako je na poti domov hoja po levi strani nemogoča, ker nasproti vozeči avtomobili pridrvijo skozi ovinek, po desni pa se žal nimajo kam umakniti. To je potrdil tudi predstavnik policije, ko si je ogledal nevarni odsek. Kar nekaj let vsakodnevnih skrbi in telefonskih klicev domov iz službe z vprašanji o tem, ali so otroci varno prispeli na cilj. Ali ena smrtna žrtev otroka na Zalarjevi cesti 64 pred več kot 20 leti ni bila dovolj?

Leta 2017 je občina začela s pripravo Celostne prometne strategije lokalne skupnosti. Na njej smo javno izpostavili nevaren odsek Zalarjeve ceste in ogroženost otrok ter ostalih pešcev in kolesarjev v prometu. Odgovor takratnega župana je bil, da na vsakih deset metrov ne morejo graditi pločnika. Kljub temu da je takratni predstavnik policije jasno opozoril na prevelike hitrosti motornih vozil glede na stanje prometne infrastrukture ter pomanjkanja varnih površin za pešce in kolesarje v Občini Borovnica nasploh. Pločnika takrat niti nismo pričakovali, saj nam je bilo jasno, da je za izvedbo tega potrebno veliko več, kot zgolj en sestanek. Smo pa pričakovali kakšen drug ukrep, nekaj, kar bi umirilo promet. Žal zaman.

Nekaj let kasneje je občina končno postavila znak Šolska pot in s tem omejila hitrost na 40 km/h. Seveda smo se ga razveselili, vendar smo kaj kmalu tudi ugotovili, da za nekatere uporabnike te ceste omejitev očitno sploh ne velja. Nekateri si cestno prometno predpise enostavno krojijo po svoje. Naj ob tem omenimo tudi postavljen informativni merilec hitrosti, ki občasno stoji na Zalarjevi cesti 54. Iz javno dostopnih informacij na občinski spletni strani je razbrati, da je od vseh merilcev v Občini ta edini, na katerem je hitrost dnevno prekoračena v 80 %.

Zanimiva je študija Načrta šolskih poti, ki so jo kar nekaj let, sestavljali tako strokovni delavci OŠ Borovnica kot tudi starši učencev (SSŠ), Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in Policijska postaja Vrhnika. Statistično je od leta 2000 do 2016 največji vzrok prometnih nesreč v Borovnici neprimerna hitrost, največ teh, kar polovica, se jih je zgodila ravno na Zalarjevi cesti. Prav tako v tem istem dokumentu Policijska postaja Vrhnika med drugim opredeljuje odsek Zalarjeve ceste od 'Peka' (Zalarjeva cesta 48) do ovinka pri Medletu (Zalarjeva cesta 68) kot odsek, kjer je največja stopnja ogroženosti otrok. Hkrati Policijska postaja Vrhnika predlaga, da se otrokom na tej relaciji omogoči prevoz do šole, kar je ugotovila tudi Komisija za organiziranje šolskih prevozov, na podlagi sklepov, ki jih je sprejel SPVCP. S tem prebivalci Zalarjeve ceste nikoli nismo bili seznanjeni, prav tako v ta namen ni bilo določeno postajališče.

Avgusta 2023 smo Občini in Svetu za preventivo in vzgojo v cestnem prometu poslali dopis, v katerem smo podali predloge rešitev (hitrostne ovire, pločnik, označitev talnih oznak za pešce, informativni merilec hitrosti …), za ustrezno ureditev šolske poti.

Podžupan občine in predsednik SPVCP-ja si je takrat ogledal odsek in potrdil, da se Občina zaveda problema, vendar pa žal ne morejo narediti ničesar. Ničesar? Nismo se strinjali z njim, saj to ni rešitev. Rešitev se vedno najde, ker kjer je volja, je tudi pot. Predlagali so nam namestitev radarja in ga hkrati odsvetovali v izogib kritikam sovaščanov, ki se vsakodnevno vozijo po tej cesti. Precej ironično, glede na to, da se vsi zavedamo, da gre za šolsko pot. Kaj je torej tukaj bolj pomembno – kritike občanov ali človeško življenje, morda celo otroško? Bili smo razočarani! Razočarani predvsem nad tistimi, ki bi morali zaščititi krajane, pa jim za to ni mar. Ob zbiranju volilnih glasov so se 'delili bonbončki', ko pa je treba reševati (večletne) težave, se žal vsi veljaki poskrijejo.

Ker občina v vseh teh letih ni bila pripravljena celostno pristopiti k rešitvi problema, smo se po tehtnem in dolgem razmisleku odločili, da nekaj storimo v tej smeri. Cestnih oznak namreč sami ne moremo urediti. Naš namen nikoli ni bil, da vznemirimo in razjezimo sovaščane. Verjemite, ni nam vseeno za trenutno situacijo. Naš namen je zgolj, da opozorimo voznike, ki ne upoštevajo omejitve, da niso sami na cesti, da so v promet vključeni tudi drugi, najbolj ranljivi v prometu. Celotno Zalarjevo cesto na dnevnem nivoju uporabljajo tudi kolesarji in pešci, tako otroci kot tudi starejši, med njimi tudi gibalno ovirani ljudje. Če pridrvite 70 km/h skozi ovinek, pešcu tudi odsevnik ne pomaga.

Ceste so javna površina in so namenjene vsem udeležencem v cestnem prometu, pešcem, kolesarjem, motoristom. Ceste niso namenjene zgolj avtomobilom in delovnim strojem. V razvitih državah ima pešec enake ali celo večje pravice kot avtomobil. Samo na Balkanu in žal tudi pri nas imajo pravice zgolj najmočnejši v prometu. Od vseh ostalih se pričakuje, da se odstranijo, kar je zanimivo, ko pa se tako radi, v vseh pogledih, primerjamo z najbolj razvitimi.

Razumemo razjarjenost posameznikov, vendar želimo tudi, da se občina aktivno vključi v reševanje problema, saj se prebivalci, ki živimo na tem odseku Zalarjeve ceste, že toliko let počutimo ogrožene. Kdo bo odgovarjal, ko se bo zgodilo najhujše, na koga boste kazali s prstom, ko bo nastradalo človeško življenje? Se boste tudi takrat vsi tisti, ki bi morali nekaj storiti za to, obračali stran? Ne predstavljam si, da bi izgubila otroka zgolj zato, ker so nekomu bolj pomembna mnenja drugih ljudi.

Zavedanje, da lahko nekdo umre in da nismo ničesar naredili za to, ko bi lahko, je večje od vseh parlamentiran po socialnih omrežjih. Kljub vsem žaljivim komentarjem in očitkom so nam življenja naših otrok in nas samih bolj pomembna.

Družina Stipančević


Oglejte si tudi