V topli galeriji Barje smo na mrzel zimski večer doživeli neponovljivo predstavitev, posvečeno Martinu Kojcu in njegovim knjigam, ki jih je založba Domus izdala lani. Borovničani smo z zanimanjem sprejeli znanstvenico, filologinjo in slavistiko Francko Premk in njenega moža Janeza Premka, ki sta se nam tokrat pridružila kot prevajalca in duhovna naslednika zapuščine Martina Kojca. Večer je z vprašanji povezala njuna hči dr. Eva Premk Bogataj. Predstavili so knjige Prebujajoči se človek, Srečevanja z Martinom Kojcem in Moč spomina in pozornosti. Prevajalca sta pripovedovala o svojih srečevanjih s Kojčevo ženo Tončko in posinovljencem, profesorjem arhitekture Dušanom Moškonom, prigodah Martina Kojca, tem, kako sta Kojčev nauk živela in uporabljala v vsakdanjem življenju in zakaj ter kako sta prevajala Kojčeve knjige. Janez Premk, po poklicu odvetnik, po duši pa od enajstega leta pesnik, ki je napisal 17 pesniških zbirk, je pripovedoval o številnih sorodnostih med sabo in Martinom Kojcem: »Oba sva imela zasebno posvetovalnico, Kojc za dušne stiske in pomoč za izhod iz njih, sam pa sem kot odvetnik pomagal pri reševanju pravnih zagat. Kojčeve knjige nagovarjajo vsakega od njegovih klientov. Moje pesmi so pa vedno bolj posvečene spraševanju o smislu življenja in iskanju izhoda iz stisk, ki jih na dnu vedno povzroča neskladnost z naravnimi zakoni.« Na vprašanje, kaj mu pomeni Kojčeva misel, je Janez Premk povsem v duhu Kojčevega pozitivnega gledanja na življenje odgovoril: »V času najtežjih življenjskih preizkušenj in stiske sem se srečal s Kojčevo mislijo in imel možnost prepričati se v resničnost njegovega stavka, da ko je stiska najhujša, je pomoč najbližja. In da je vse za nekaj dobro.« Izvedeli smo, da je ob prevajanju zadnje Kojčeve knjige pesnik dobil neizčrpen navdih in uspel napisati celo dve pesniški zbirki. S tem nam je, kakor njegov duhovni učitelj Martin Kojc, zapustil dragocen vir duhovnega bogastva tudi za čas najhujših stisk.

Simona Stražišar