Na koncertu smo imeli priložnost slikovno in glasovno opazovati »Življenje regratove lučke«. Ta je na svet pokukala v Beli krajini, tam dozorela, nato pa je z vetrom potovala po slovenskih pokrajinah, kjer je srečala ljudi in opazovala značilnosti pokrajine. Slikovno smo to lahko opazovali s pomočjo folklornikov Bistre, glasovno pa s pomočjo Gala Suhadolnika, Domna Omejca in Tamburašev Borovnica, ki so prav tako udeleženci gostovanja v Egiptu. 

Belokranjski pozdrav, Spomin na Beltince, Gorički valček, Tinka Tonka, Saj želiva isto si oba, Ples z majolko, Železniška postaja Cokelburg in Istra na drobno so spleti različnih avtorjev, ki so jih predstavili plesalci in glasbeniki, gotovo pa bodo navdušenje nad izvedbo doživeli tudi na gostovanju.

Prav posebna točka je bila predstavitev življenja Aleksandrink, ki so delale kot varuške, sobarice, kuharice, hišne pomočnice in dojilje pri bogatih arabskih in tujih družinah. Samske se velikokrat niso vrnile, saj so imele tam boljše pogoje za življenje, poročene pa so zelo pogrešale svoje može in otroke. V nekaterih primerih so otroci prišli za njimi v Egipt. »Ženska, mati, hči. Močna, neuklonljiva. Pripravljena, da za svojo družino, svoje ljudi, premakne svet. Nežna v svoji podobi, a kakor trden steber v svoji biti. Že vse človeštvo ženske premikajo meje. Kakor nežne regratove lučke letijo po svetu, gradijo domove, skupaj držijo družine in puščajo svoje sledi. Sledi, ki jih niti čas ne more izbrisati,« je pripovedovala regratova lučka.

Kako je šlo folklornikom in tamburašem »čisto zares« v Egiptu, pa bomo lahko prebrali v naslednji številki.

Rok Mihevc
Foto: Jože Pristavec