Še danes vidim majhnega fantka, kako pleše na odru borovniške osnovne šole. Vidim njegov zanos, ko je kljub vsem posmehom stal in z vsem svojim pogumom pokazal nekaj, kar je bilo fantu dano že v zibelko: izreden plesni talent. Tako že vrsto let blesti v svojem poslanstvu, baletu. Pred kratkim je fant uspešno opravil avdicijo na akademiji državne dunajske opere, kamor pride veliko mladih plesalcev  z vsega sveta in katerih večina ima veliko boljše pogoje za plesno usposabljanje, pa vseeno le redkim uspe. Alexu Ristoviću iz Borovnice pa je čisto zares uspelo.

Koliko časa že plešeš balet in kaj te je k baletu nagovorilo?

Balet plešem od tretjega leta dalje. V vrtcu sem opazoval svoje prijatelje, kako hodijo k baletu in kako se imajo »fino«, pa sem se bolj zaradi druženja vključil tudi sam. Sprva sem jih samo opazoval, saj mi je bilo malo nerodno, nato pa sem se jim pridružil. Počasi me je balet osvojil. 
Po 6. letu sem želel še naprej nadaljevati z baletom. Moj oče ni bil najbolj navdušen in me je vpisal na nogomet. Tam sem zdržal dva meseca. Želja po plesu pa me je še naprej neutrudno vlekla k nadaljevanju in potem sem mamo tako dolgo prosil, naj me vpiše na plesne vaje, da je na koncu popustila. V prvem in  drugem razredu sem še plesal v Borovnici, nato pa sem šel za tri leta v privatno baletno šolo. Pri desetih sem odšel na avdicijo za Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer sem bil sprejet v prvem krogu. Tam plešem še danes.

Si imel kašnega baletnega vzornika?

Ja, na začetku mi je bil všeč Sergei Vladimirovich Polunin, ker je imel izredne skoke, predvsem me je prevzela njegova plesna tehnika. Ko danes malo bolj pogledam v balet, pa sem navdušen nad plesalcem Mikhailom Baryshnikovim, njegovimi piruetami in postavo med plesom, v mislih imam ravnotežje, ki zahteva veliko vaje in fizične kondicije.

Balet je nekaj specifičnega. Pot do profesionalnosti je dolga in zahtevna. Polna je odrekanj, prilagajanja in trdega dela. Gotovo ti je bilo kdaj težko kot plesalcu?

Ja, velikokrat mi je bilo težko; v baletu samem je veliko primerjanja med plesalci. Z negativnimi mnenji se občasno srečujem tudi izven baletnih dvoran. Kot razred v šoli se sicer razumemo, vendar je včasih zelo izključujoče, saj sem edini, ki pleše balet. Od začetka so se me fantje izogibali, saj niso poznali baleta.

Letos zaključuješ osnovno šolo. Medtem ko tvoji sošolci še iščejo prave izbire srednjih šol, pa je tvoja odločitev jasna. Ne dolgo nazaj si bil na avdiciji za šolanje na Baletni akademiji Dunajske državne opere. Po petih tednih nestrpnega pričakovanja si izvedel, da si edini sprejeti Slovenec. Kako so potekali sprejemni izpiti?

Avdicija je potekala tri dni, pripeljala me je moja družina, kar mi veliko pomeni. Sama avdicija je razdeljena na tri dele, ki izgledajo kot običajne ure baleta. Na vseh urah te spremlja učitelj baleta, ki te opazuje med vajami. Vse je bilo precej običajno, seveda pa, glede na vse videno, oni presodijo, ali si dovolj primeren za izobraževanje pri njih. Sicer je bilo precej stresno; vseh vaj res nisem poznal, saj se jih še nisem učil, zato sem veliko improviziral in očitno sem jih prepričal.

Iskrene čestitke za prehojeno pot in za pomemben korak v tvojem življenju. Odhajaš na Dunaj, te morda še kaj skrbi?

Verjetno bom pogrešal čisto vse: prijatelje, učitelje baleta, dom in upam, da imajo na Dunaju dobre solate. Moje starše skrbi ves finančni zalogaj in morda se še najde kakšen sponzor, ki bi mi lahko olajšal šolanje na Dunaju, ki se ga zelo veselim.

Alexu iskreno čestitamo za izjemen pogum, voljo ter vztrajnost in mu želimo srečno izpolnjevanje njegovih sanj.

Marjeta Debevec