Kako bi nam predstavili dr. Marjo Boršnik z vašega osebnega vidika? 

Citiram misli njenega naslednika prof. dr. Borisa Peternuja: “Po njej smo srečali še veliko znanosti, morda preveč in večje. Toliko človeške čistosti in moči pa nikdar več.” (Zbornik Borovnice: Zaupala je v mladega človeka, 1966, 19). 

Kakšna mama in babica je bila?  

Iz pričevanj, navedenih v najini monografiji skupaj z Evo Premk Bogataj, je razvidno, da je bila pripravljena za svojega otroka zastaviti tudi življenje. Sicer pa so me razmišljanja duhovnih velikanov prepričala, da si starše človek sam izbere. 

Beremo lahko, da je dr. Marja Boršnik imela zelo rada Borovnico. Kaj ji je bilo tako posebnega tu pri nas? Citiram: “Ko so mi končno povedali, da je hiša v Borovnici prodana in da se bomo morali spomladi izseliti, sem neutolažljivo jokala. Kot da se je odtrgal kos mene in bo za zmerom odmrl.” 

Borovnica je bila zanjo raj, Ljubljana pa pekel. V Borovnici je celo Pekel raj, je dejala. Njena hiša je bila čaroben grad, potem je tu še rajski vrt, ona pa je bila princeska in Palčica, ki je plula na lokvanjevem listu po vijugah blestečega potočka, ki ga je skozi vrt speljal njen tehnično iznajdljiv oče. Oče pa je bil rad Borovničan, saj je bil v njenih očeh izključno vezan na ta kraj. Tam je sadjaril in celo najboljše hruške razstavljal na razstavah. Tudi Marja je z njim plezala po hruški, tam ga je videl prvič in zadnjič. Ko je izgubila vrt, v katerem je razvijala svojo fantazijo, je bilo zanjo konec sveta. 

Kaj pa njeno delo, kaj bi poudarili od njenega bogatega opusa? 

Njen kategorični imeprativ. Pomembna je avtorjeva ustvarjalna moč, kvaliteta, ki je neodvisna od njegovih svetovnonazorskih načel. Zato so bili predmet njene raziskave predvsem pisatelji, pisateljice, pesniki, pesnice “personae non gratae”, tisti, ki so bili politično ali kako drugače preganjani.  

Je imela kaj težav pri tem, da je bila ženska, je bila zaradi tega kdaj zapostavljena? 

Zapostavljenost ženske je občutila najprej na lastni koži, pri raziskovanju žensk ustvarjalk pa tudi prav pri vseh ustvarjalkah brez izjeme. Moški so bili sicer ljubosumni na njo in šla jim je na živce, ker ni bila tiho. 

Zelo si je tudi prizadevala, da bi ženske doštudirale, stalno jih je spodbujala in jih reševala, da jih je pripeljala do poklica. Enkrat je še svojo zemljo razdelila med študente, sebi si skoraj nikoli ni nič privoščila.   

Menite, da je njeno delo dovolj cenjeno? 

Seveda ni. Z navdihom optimizma predvidevam, da bo v rojstni vasi. Sicer pa poglejmo samo našo zahodno sosedo, preko meje. Kako znajo biti Italijani ponosni na svoje ustvarjalce! Marja je za seboj pustila monumentalen opus. Od leta 1982 pa do danes je o njej izšla le ena monografija, ki sva jo napisali njeni neposredni krvni potomki. Pri njej pa je doktoriralo doslej največ doktorantov. Upam si trditi, da ne bo nikoli več imel noben slavist celo v mednarodnem merilu toliko najvišje strokovno usposobljenega naraščaja.  

Zanimivo je to, da je imela predvsem vero v človeka in da je videla človeka nad materijo. To uči krščanstvo, tega ne uči komunizem. Tudi na avtorjih ni delala razlik, ali je bil to levi ali desen. Zakaj je to pomembno? Naredila je prvi resnejši pregled po drugi svetovni vojni slovenskega slovstva. Vanj je vključila tudi dva avtorja, ki jih nikoli ne bi dovolili notri dati, med njimi Balantič in Majcen in še par avtorjev, ki so bili tabu tema. Ves čas je tvegala. 

Zakaj se je poimenovala "detektiv literarne zgodovine"? 

Skušala je videti stvari večplastno, iskala je resnico. Tako se je poimenovala v pozitivnem smislu, ne politično. Bila je tudi malo humorna. Politika je stranska stvar pri tem, glavna je človečnost, kvaliteta človeka, je vedno trdila. Bila je zelo stroga do resnice. Ko bereš njene knjige, kaj je študirala, je vse zelo natančno. Vedela je za vsako besedo, verz ...  

V knjižnici najdemo tudi njeno dediščino. Kaj vse? 

Njeno najbolj intimno ustvarjalno in osebno dediščino, od osebnih predmetov, npr. nepogrešljiv pisalni stroj, po katerem je udarjala od jutra do in preko noči, do njenih dragocenih, milimetrskih, zanjo tako značilnih lističev, ki so neposredna priča in spontan oseben odziv na dogodke v zvezi z njenim življenjem in delom, do obeh gubelin naslonjačev, ki sta poleg njej najljubšega gugalnika, omogoča potrebno pred in poustvarjalno meditacijo.

Kar se tiče knjig, v knjižnici je razstavljena petina njene dediščine, ostalo je še v depojih. Pokrivajo predvsem literarno zgodovino in teorijo, sicer pa je Marja imela zelo široko zanimanje za, po knjigah sodeč, filozofijo, likovno umetnost in zgodovino. Tudi kemija in matematika sta jo zanimali. Nekaj zelo dragocenih knjig je povezanih z nemško literaturo. Takrat so bili pogovori tudi z NUK-om in SAZU-jem, da bi prevzel vse to, a smo vztrajali, da to dobi Borovnica, da kot kraj pokaže kulturno dediščino.

Vsak dan, bil je njen najboljši prijatelj. To pa ima svoje dobre in slabe strani, saj je potem papir tvoj najboljši prijatelj. Nikomur ni toliko zaupala kot dnevniku ... kar pa je bilo po svoje tudi razumljivo, saj so ji na vsakem koraku sledili, to so bili drugi časi. 

Kako v vaši družini negujete njeno dediščino? 

Kolikor nam dopuščajo višje sile. Povodenj pred dvema letoma je prizadela največ prav maminih stvari, dokumentov, fotografij, prav tisto, kar se je navezovalo na mamo. Zanimivo pa je, da se je povodenj ustavila pred klavirjem. Kot bi mi hotela reči, ne, ne smeš prenehati z igranjem klavirja. To je bila namreč mamina izrecna želja, da igram klavir.

V vaši družini je slavistika torej del vaše identitete. Kakšno je vaše delo in s čim se lahko pohvalite? 

Francka Premk: Bila sem prva organizatorica in začetnica nove sekcije za zgodovino slovenskega jezika na SAZU oz. pozneje ZRC SAZU, za izdelavo zgodovinskega slovarja slovenskega jezika. Poleg dveh monografij, sedmih knjig imam še približno 170 objav. S tem se ne hvalim, vem pa, da sem naredila mogoče in nemogoče. Moj opus so poleg znanstvenih slavističnih filoloških in literarno kritičnih del tudi leposlovna knjiga v povezavi z nenavadnimi življenjskimi doživetji prek meje naših senzoričnih zaznav in pesniška zbirka, ki še ni bila uradno predstavljena. Poleg navedenega sem tudi prevajala. Skupaj s hčerjo Evo sva poleg monografije o Marji Boršnik tudi izdajali znanstvene članke, tako jezikosloven o slovensko-hrvaški protestantiki kot literarno zgodovinske o pesniku Nikoli Šopu.

Eva Premk Bogataj: Po dedku sem podedovala trgovsko žilico, druga žilica pa je humanistična. Jezikoslovje mi bolj leži kot književnost, ker je bolj natančno, kjer ni nakladanja. Pri 28 letih sem imela več raziskovalnih točk kot večina kolegov in sem svojo varno akademsko pot zamenjala za pot v neznano. Tudi v gospodarstvo, evropske projekte, medije. Zanimiv se mi zdi svet srca in duše, ki zelo manjka v gospodarstvu.

Kako sicer ocenjujete trenutno rabo slovenskega jezika, je ogrožen? 

O tem se je že veliko razpravljajo od Stanislava Škrabca naprej. Marja Boršnik je bila izgnana v Srbijo zaradi predanosti maternemu jeziku. O tem vedno znova piše, predvsem tudi pri Gradniku. Sta pa narod in z njim tudi jezik ogrožena šele tedaj, ko pade raven moralno-etične naravnanosti pod dovoljeno raven. Tako posameznika kot družbe. 

Rok Mihevc