Občina se je odzvala zelo celovito in ob razglasitvi epidemije se je takoj sestal občinski štab Civilne zaščite, je povedal župan Bojan Čebela, tudi poveljnik CZ. »Najprej smo preučili Načrt zaščite ob pojavu epidemije oz. nalezljivih bolezni. Glede na to, da v občini še nismo imeli evidentiranega primera okužbe, smo sklenili, da v dani situaciji ne bomo aktivirali prve pomoči, štab pa se redno sestaja.« Veseli ga, da delo poteka racionalno in brez paničarjenja in da so v CZ vključeni vsi tisti, ki pomagajo in ne obremenjujejo s predlogi, ampak preprosto sporočajo, kaj vse so že opravili za dobro skupnosti. 

V težkih trenutkih je občinska uprava občankam in občanom razdelila tudi maske in razkužila. »Pri težavah in iskanju zaščitnih sredstev smo imeli srečo in naleteli na kranjsko podjetje SETI d.o.o., ki nam je ob največjem pomanjkanju doniralo material za 4000 mask.« Župan Čebela solidarnost Borovničanov v teh dneh ocenjuje kot izjemno, ob tej priliki pa se zahvaljuje vodstvu podjetja Fenolit, ki je priskrbelo prepotrebno razkužilo in to v količinah, s katerimi so pomagali tudi sosednjim občinam. In kako sam gleda na celotno situacijo v Sloveniji in svetu? »Predvsem trezno gledam na vse, kar spada k zajezitvi širjenja okužb. Človeštvo je že leta 1919 zaradi pandemije španske gripe utrpelo gromozanske žrtve, ki pa so hitro zbledele v našem kolektivnem spominu. Z virusom bo potrebno živeti, kako pa, je odvisno samo od nas.«

Damjana Košir: Sočutje do sočloveka je še med nami

Eno ključnih nalog ima te dni tudi Župnijska karitas Borovnica, ki s svojimi prostovoljci dostavlja zdravila in hrano za ranljive skupine občanov. Da bi oskrba potekala centralno, se pravi z ene točke za vse občane Borovnica, so se priključili Civilni zaščiti. Pri tem ima izjemno vlogo Damjana Košir, k skupini pa so se pridružile mlajše sodelavke. »Imamo veliko število starejših sodelavk, ki pa jih moramo v trenutni situaciji epidemije s koronavirusom čuvati, ker spadajo med ranljivo populacijo. So pa vseeno še vedno aktivne na drugih področjih delovanja Karitasa, ampak žal nevidne.« 

V času epidemije so morali tudi njihovo delo prilagoditi glede na trenutne razmere, zato do nadaljnjega Župnijska karitas Borovnica ne sprejema oblek, obutve, igrač in drugih gospodinjskih pripomočkov, prav tako je vstop v njihove prostore za upravičence prepovedan. »Vsak je dobil SMS sporočilo, ob kateri uri naj se zglasi po paket in dobil navodila glede samozaščite. Pred glavnimi vrati ga sprejme sodelavka, potem pa počaka na paket. Sodelavke pa smo veliko paketov kar same dostavile do upravičencev,« pravi Koširjeva, ob tem pa pravi, da je njihova glavna naloga oskrba tistih starejših in drugih ranljivih skupin, ki nimajo svojih bližnjih. V glavnem je to oskrba z zdravili, nakupom v trgovini, plačilo položnic. »Pri oskrbi z zdravili imamo to prednost, da sem s prosilcem v neposrednem stiku in mu lahko takoj ponudim pomoč pri dostavi zdravil. Tu nam gre zaenkrat kar dobro, tudi zato, ker v lekarni pri dvigu zdravil ne potrebujemo zdravstvene izkaznice prosilca. Kar se pa tiče oskrbe z nakupovanjem, pa mislim, da se starejši še vedno nekako bojijo nekoga prositi za pomoč, češ, to pa ja lahko naredim. Na vseh nas mlajših, ki smo pripravljeni pomagati, je naloga, da v svojem okolju poiščemo osebe, ki so pomoči potrebne in da jih mi sami nagovorimo in ponudimo našo pomoč. Velikokrat je starejšim težko prositi za pomoč, ker jih obdaja občutek, da so v breme drugim. Lepa beseda lepo mesto najde, pravi slovenski pregovor.« 

In kakšni so odzivi ljudi? »Ob snidenju so veseli, radi poklepetajo, sprašujejo, kako smo, na obrazu se jim zrcali veselje in hvaležnost za stik z zunanjim svetom in človeško pozornostjo. Sodelavka je povedala, da so se ji ob pogledu na solzni obraz še njej zarosile oči. Ja, taki trenutki te podprejo v tvojih dejanjih do drugih, pred sabo ne vidiš ovir, vidiš samo solze sreče in hvaležnosti. In Ljubezen premaga vse.« Veseli pa jo tudi odziv prostovoljcev, med katere so se pridružili tudi sodelavci Župnijskega pastoralnega sveta, nekaj jih je kar samo poklicalo, imajo tudi mladega prostovoljca, ki se je prijavil preko prostovoljskega projekta Naš kraj. Poleg njega so se sami odzvali k prostovoljstvu še trije mladi fantje. »Sočutje do sočloveka je še med nami, še posebej sem vesela, da so z nami tudi mladi, ki so pripravljeni žrtvovati sebe in svoj čas za pomoč starejšim. Borovničani smo dokazali, da nam je mar, kaj se dogaja v občini, da znamo v težkih trenutkih ponuditi pomoč drug drugemu in pomagati vsak po svojih zmožnostih. Pohvalno je, da se tudi na novo priseljeni občani povezujejo v verigo prostovoljstva.« 

Andreja Nadrah, ki je Borovničanom sešila brezplačne maske: Ostanimo ljudje

Ena izmed teh pa je bila tudi mlada Andreja Nadrah, ki smo jo Borovničani spoznali po objavi v borovniški Facebook skupini o maskah, ki jih je sešila sama in jih v brezplačno uporabo ponudila kar ob cesti doma. »Začelo se je tako, da mi je Matija Kržič poslal sporočilo, da neko podjetje pošilja brezplačen material za šivanje pralnih mask, plačati je bilo treba samo poštnino. Materiala je bilo za 60 mask, kroj pa sem dobila kar iz UKC-ja, kjer tudi šivajo maske za njihove potrebe. Ko sem sešila prvih 20 mask iz paketa, ki naj bi jih proizvedel 12, sem videla, da bo teh mask krepko preveč samo za nas. Glede na to, da se jih lahko opere, je prvi paket nekako pokril naše domače potrebe. Smo se pa vsi strinjali, da ostale maske podarimo še drugim.« Kot še pojasnjuje Andreja, ima šivalne spretnosti že iz otroštva, ko jo je nekaj osnov naučila babica, tudi šivilja, največ pa je doma eksperimentirala z mami. Maske je šivala kakšen teden, odziv ljudi pa je bil, kot pravi, bolj buren na Facebooku, kot v živo. »Tam je bilo vsem všeč, da so maske na voljo. V realnem življenju pa so postavljene gor ob cesti že več dni, pa jih je polovica še vedno notri.« Kaj pa meni o solidarnosti te dni? »Zdi se mi, da jo je kar nekaj. Sicer ne z maskami, ker tukaj je zaslužek lahko zelo hiter, so pa druge človekoljubne organizacije, ki še vedno delajo in se trudijo. Veliko je psihosocialne pomoči, ki je trenutno brezplačno dostopna za vse tiste, ki doživljajo stiske ob izolaciji, kar se mi zdi super. Zdi se mi pomembno, da v tej situaciji ostanemo ljudje in pomagamo tudi drugim.«

Ravnatelj Daniel Horvat: Skupaj plujemo po neznanem morju, a z zavedanjem, da skupaj ZMOREMO

Na trenutno situacijo se je zelo dobro odzvala tudi Osnovna šola dr. Ivana Korošca Borovnica. Praktično čez noč so bili vrženi v morje neznank in pustolovščin, pravi ravnatelj Daniel Horvat. Zaprli so vrtec in šolo ter v tem trenutku je doma 750 otrok, od tega 263 otrok, ki obiskujejo vrtec. Takole je ravnatelj orisal aktualno dogajanje …

»Situacija, v kateri smo se znašli, je bila negotova za vse, predvsem pa za starše, ki so morali poskrbeti za varstvo svojih otrok. Prvotna informacija o dežurnem varstvu se je hitro spremenila v popolno prepoved varovanja. Potrebo po dežurnem varstvu predšolskih otrok sta sprva izkazali dve družini, vendar sta si varstvo zagotovili sami. 

Prostori vrtca še vedno samevajo. V njih ne odmeva otroški smeh in živ-žav. Plavalni tečaj, ki so se ga starejši otroci zelo veselili, je odpadel. Vzgojiteljice so z otroki že snovale točke, s katerimi bi se predstavili na vsakoletnem nastopu ob materinskem dnevu. Sončni pomladni dnevi kar vabijo k izpolnjevanju nalog za projekt Mali sonček. A za vse to bo še veliko drugih priložnosti. Če ne letos, pa naslednje leto.

Ko se zopet srečamo, bomo vse nadoknadili, zapeli vse pesmice, obiskali vse skrite kotičke v Borovnici. Veliko se bomo pogovarjali o vseh zanimivih stvareh, ki so jih otroci doživeli skupaj s starši, z bratci in sestricami.

Kljub temu, da nismo skupaj, ostajamo povezani v mislih. Vzgojiteljice otrokom pošiljajo pozdrave preko elektronske pošte. Otroci se javijo z dnevnimi utrinki in vzgojiteljicam pošiljajo risbice, ki so jih narisali zanje.  Skupaj plujemo po neznanem morju, a z zavedanjem, da skupaj ZMOREMO. 

V šoli smo se pouka na daljavo lotili previdno, preudarno in po pameti. Nedvomno bi si želeli, da bi poučevanje na daljavo potekalo tako kot v šoli, a tako pričakovanje bi bila utopija. Prav zato je poklic učitelja eden tistih, ki nikoli ne spi, nikoli ne zastara in ga ni moč zamenjati z drugim. Delo učitelja je edinstveno, neponovljivo in vsak dan drugačno. Ko se bo vse skupaj umirilo in se bomo vrnili v ustaljene tirnice, bo zanimivo bolj podrobno slišati odzive učencev, staršev in učiteljev. Morda skupaj ustvarimo kakšno “KORONAVIRUS KRONIKO”? 

V času pouka na daljavo smo zaznali tudi potrebo po “snidenju”. To smo uredili z videokonferencami, ki jih tedensko izvajamo po aktivih. V veliko pomoč so nam sodobna tehnologija in pametni telefoni. Kaj bi brez njih in posledično brez elektrike, si ne znam predstavljati. Vsekakor smo zanje izredno hvaležni. Učitelji povedo, da so se prvi teden pouka na daljavo precej “lovili”, a kaj kmalu našli prave načine in pristope za izvajanje pouka. Nedvomno “učiteljski GPS” dobro deluje tudi v takih priložnostih. Izzivov je bilo veliko. Priložnosti za nov način poučevanja pa še več. To pa je tisto, kar šteje. Njihovo delo za kulisami terja neverjetno predanost, ure in ure načrtovanj tudi izven njihovega rednega delovnega časa, skrb za čisto vsakega otroka. Kar kot ravnatelj  globoko spoštujem, so njihova skrb, predanost in srčnost za vsakega posameznika. Vsak je dragocen, vreden truda, pomoči in pozornosti. Tega se naši učitelji nedvomno zelo zavedajo. Opažam tudi, da vedno znova in znova iščejo načine, kako imeti stik s čim več učenci. Veliko izmed njih se pogumno poslužuje pouka preko različnih programov, kjer lahko vsaj bližino vzpostavijo neposreden stik s svojimi učenci. Odzivi staršev so pohvalni. Kritik s strani staršev nismo deležni, le kakšnega dobronamernega opozorila in predlogov. Nanje tudi takoj odreagiramo. Starši so pouk na daljavo sprejeli z neizmernim razumevanjem, za kar se jim zelo zahvaljujem.

Ob tej priložnosti se moram zahvaliti tudi Občini Borovnica, županu in posameznim krajanom. V šoli imamo nekaj družin, ki nimajo računalnikov. S pomočjo župana, Občine Borovnica in posameznih krajanov smo uspeli priskrbeti računalnike zanje. Posluh in srce kraja sta odprta. Verjamem, da, kar v življenju sejemo, bomo tudi želi. Skoraj ne mine dan, da ne bi prejel kakšnega odziva staršev, ki je res pohvalen in pozitivno naravnan. 

Starši o pouku na daljavo: Kapo dol! 

Za zaključek je ravnatelj priložil še dve pismi mater šoloobveznih učencev na predmetni in razredni stopnji, v članek pa smo vključili še tri mnenja. Starši so z delom šole glede na dane razmere zelo zadovoljni.

Maruša Pušnik

Ker je dober mesec dni pouka na daljavo za nami in ker se bližajo prazniki, vama kot mati treh otrok na razredni stopnji podajam kratko oceno pouka na daljavo in oceno dela učiteljic. Pri nas doma sledimo delu na daljavo v 1., 3. in 5. razredu.  Priznati moram, da so dopoldnevi pri nas kar pestri, otroci želijo postoriti vse dopoldne, da so popoldne prosti. Dva računalnika in tablico si izmenjujemo sem in tja … A zmoremo in vsi smo zadovoljni s svojim delom na daljavo.

Zato, da lahko tako dobro delamo in izvedemo vse naloge, gre velika zasluga predvsem vsem učiteljicam. Dajejo jasna, pregledna in kratka navodila, otroci se samo prepustijo njihovim navodilom in vse naloge so z lahkoto opravljene. Količine dela je ravno pravšnja, saj otroci zmorejo vse opraviti čim bolj samostojno in ostanejo skoncentrirani.

Res bi rada pohvalila vse učiteljice, mi smo z njimi zelo zadovoljni, šele sedaj vidim, koliko dela imajo v resnici za priprave, da lahko potem pouk nemoteno teče. Vse so tudi nenehno na voljo in smo z njimi v rednem e-stiku. Nikoli jim ni odveč odgovarjati po e-pošti, pregledovati nalog naših otrok ali govoriti po telefonu. Zanima jih, kako napredujejo naši otroci. Res so požrtvovalno predane poučevanju na daljavo.

Učiteljica angleščine daje raznovrstne naloge za angleščino z zelo jasnimi navodili. Učiteljica športa skrbi za našo fizično pripravljenost, športnih nalog se otroci zelo razveselijo, od teka na 60 m in 600 m do fartleka po gozdu, najbolj pa jih je zanimala aplikacija na mobilnem telefonu, ki jim je pomagala izmeriti 1 km teka in ki jo je poslala učiteljica športa.

Še posebej pa so nas za praznike razveselile razredne učiteljice. Bilo je pravo presenečenje, kot da bi se dogovorile, kako bodo okrasile naše domove za praznike … Z možem sva le opazovala, kako so ustvarjali in včasih kaj pomagala zalepiti. In res so nam učiteljice polepšale dom, za kar se jim globoko zahvaljujeva! 

Mislim, da otroci tudi dobro napredujejo po nalogah, ki jih opravljajo doma, naučijo se tudi nove snovi in jo zadosti ponavljajo ... Veliko se pogovarjam tudi z ostalimi starši sošolcev in sošolk naših otrok in do zdaj še nisem slišala kake pritožbe ali graje. Le to, da so računalniki doma omejeni, če morata oba od staršev delati in če je doma več kot en otrok.

Dijana Kondić

Naj izkoristim to priložnost in vam povem, da delate čudeže s šolanjem na daljavo. Kapo dol za organiziranost in pripravljenost vseh, ki smo/ste vključeni v to. Vedno so vsi pripravljeni za kakršnokoli pomoč ali pa le z vprašanjem, kako so otroci in kaj počnejo, če so težave ipd. Presenečena sem nad komunikacijo, ki je po mojem TOP! Bravo za vse, ki ste pripomogli k temu. 

Katarina Smrekar 

Res sem zelo zadovoljna z našo šolo na splošno. Glede na to, da smo se preselili in imamo izkušnjo s prejšnjo šolo, moram pohvaliti Osnovno šolo Borovnica. Zelo so prilagodljivi na različne situacije, meni kot mami, ki sama živim s hčerkama, so mi večkrat izkazali empatijo, tako s strani učiteljic kot tudi s strani ravnatelja.

Šolsko delo v trenutnem času pri nas doma poteka nekako takole: dekleti sami odpreta spletno stran šole, kjer so preprosta in natančna navodila ter z malo truda nas staršev otroci kar hitro usvojijo delo od doma. Naloge in delo ni prezahtevno, res so učiteljice zajele bolj bistvene snovi ... predvsem pa so stalno dosegljive preko maila oz. telefona. Imajo tudi video konferenco in vidim, da jima je to zelo všeč, tako da še jaz malce »pofirbcam«, ker slišim smeh iz njune sobe.  

Zahvalila bi se vsem zaposlenim na naši soli, saj jim s skupnimi močmi uspeva, da otroci spoznavajo in utrjujejo učno snov, pa vseeno niso preobremenjeni, niti mi starši ne, ki delamo tudi od doma. Všeč mi je, da je šola še vseeno ostala bolj na "domačem preprostem nivoju", kjer se vidi, da otroci niso številke. Selitev v Borovnico je bila za nas tri ena izmed pozitivnih izkušenj in kot mama sem vesela in hkrati pomirjena, da obiskujeta osnovno šolo, kjer so na prvem mestu še vedno empatični odnosi.

Ana in Matevž Bokalič

Po štirih tednih šole na daljavo, domačega vrtca in dela od doma se nama zdi, da smo končno ujeli pravi ritem. Na začetku sva namreč optimistično zastavila cilj, da bo sin – tretješolec – delal za šolo, medtem ko bo mlajša hči spala, srednja pa se bo v tistem času sama igrala. Z možem bi bila tisti čas lahko oba hkrati v službi, popoldne pa bi nam ostalo dovolj časa za druženje. Izkazalo se je, da tako ne bo šlo, saj ali mlajša ni in ni zaspala ali pa se je sin tako vživel v kakšno igro, da ga ni bilo mogoče spraviti za knjige. Zato smo drugi teden obrnili ploščo in uvedli jutranji pouk. S šolo tako nimamo težav, samo včasih je treba malo več spodbude. Pohvaliti moram učiteljico, ki poskrbi, da so naloge raznovrstne in tudi na videz privlačne. Pogosto nagovori otroke, naj sami izdelajo kakšen učni pripomoček ali predlaga matematične igre. Sin pa je najbolj vesel, kadar posname kakšen video.

Pouka doma se zelo radi udeležujeta tudi hčerki, ki sta sicer še v vrtcu – ko sin opravlja svoje učne obveznosti, si pripravita pobarvanke ali knjige in »gresta v šolo«. Na urniku imamo redno tudi gospodinjstvo, vendar ta predmet ni najbolj priljubljen.

Nov način življenja nam sicer kar ustreza, veliko manj je hitenja. Sama sem že prej delala od doma polovični delovni čas, zdaj sem le še dodala vlogi učiteljice in vzgojiteljice. Mož pa v tem času dela doma običajni delovnik, zato se moja služba začne, ko mlajša hčerka zaspi in ima sin končane šolske obveznosti. Popoldan skrb za otroke prevzame mož, da tudi jaz končam z delom.

Vesela sva, da živimo v hiši na robu naselja, saj so otroci lahko veliko zunaj. Zelo velik plus v tej situaciji je tudi, da le mož dela polni delovni čas; tako lahko jaz dopoldan sinu pomagam pri šolskih obveznostih in poskrbim, da tudi hčerki dobita svoj del pozornosti.

Urša Kržič

V teh malo drugačnih časih smo se morali tako starši kot učitelji nepričakovano, pa vseeno hitro in iznajdljivo soočiti s šolanjem na daljavo. Včasih nam uspeva malo bolje, včasih pa se je treba kar precej potruditi. Otroci so s polne šolske obremenitve padli v domačo oskrbo, tako s šolsko snovjo kot tudi s preživljanjem prostega časa. V prvem razredu nam učiteljici zelo, resnično zelo lepo, pripravljata snov, ki jo moramo z otroki predelati, pri čemer se trudita za otroško samostojnost in zelo dobrodošlo razbremenitev staršev. Kadar so otroci razpoloženi za delo, vse opravimo, kot bi mignil. V trenutkih, ko nam je težko, pa nam učiteljici priskočita na pomoč s pozitivnimi komentarji in navdihujočimi sporočilci. Zelo lepo skrbita tudi za »razredno vzdušje«, kar se mi zdi ob pomanjkanju otroškega druženja super. Kljub začetni negotovosti imamo s karanteno in šolo doma zelo dobre izkušnje, za kar se učiteljicama 1. c Karmen Turšič in Teji Debevec iz srca zahvaljujem.

Poštarja Danilo in Simon: Ljudem na dom vozimo od cementa do piva, moke, ni, da ni …

Končajmo pa s pogledom dveh poštarjev v Borovnici, ki nemoteno opravljajo svoje delo in sta v teh časih za marsikoga edini kontakt z zunanjim svetom. Kot pravita Danilo Furlan in Simon Škrjanc, sta na nek način tudi malce psihoterapevtov, saj opažata porast depresije in negativnih mišljenj, a jima ljudi ni težko potolažiti in spodbuditi s prijazno besedo. Obenem sta kritična do ljudi, ki se obnašajo, kot da ni nič in že tako ob obilici dela naročujejo nenujne stvari. »Navadnih in priporočenih pisem je sicer manj, ker javne ustanove povečini ne delajo, je pa zrastel promet na področju paketne dostave. Ljudem vozimo na dom od cementa do piva, moke, ni, da ni …,« opišeta trenutno potrebo. Sicer pa Danilo in Simon pravita, da so ljudje povečini prijazni in razumejo pravila in spremenjen način dela. »Takšni ljudje celo prilagodijo nabiralnik, ki ga postavijo na rob dvorišča, vse, samo da je poštarju dostava olajšana, da imajo res čim manj kontakta. Resnično pohvalno, kako nekateri znajo pomisliti tudi na to, da imamo tudi poštarji doma družine, v kateri so rizične skupine ljudi.« Ker je manj stika z ljudmi, pa pri delu pogrešajo njihovo družbo, besedo, klepet. Zato borovniških poštarjem vsaka malenkost v časih, ko se morajo izogibati drug drugega, pomeni veliko. Pa naj bo to samo listek s sporočilom, besedo hvala, ali karkoli spodbudnega. 

Pa naj zaključim s posrečenim sporočilom župnika Srednje vasi v Bohinju Martina Goloba: »No, upam, da ostajate pozitivni, mislim … negativni. J« 

Rok Mihevc