Tokrat smo se odločili, da se gremo sankat v dolino pod Poncami. Nekaj se nas je zbralo na železniški postaji v Borovnici, preostali pa so se nam pridružili v Planici. Pričakalo nas je mrzlo, a sončno jutro. Ob prijetni pesmici smo malce potelovadili, se ogreli ter krenili dogodivščinam naproti.

Tamkajšnji organizatorji prog so poskrbeli za nemoteno uživanje tekačev na smučeh, turnih smučarjev, pohodnikov in sankačev. Uredili so dve poti, ki vodita v dolino Tamarja. Pohodniki in sankači smo zavzeli levo. Ves čas smo lahko opazovali zanimive skulpture, ki so nastale iz smrek, zavitih v snežno odejo. Sani so še kako prišle prav, ko so postale noge utrujene in korak počasnejši. Usedel si se nanje in pravi užitek je bil, če se je kdo ponudil in te vlekel.

Po dobri uri hoje smo prišli na cilj. Pomalicali smo in si oblekli toplejša oblačila. Otroci so se igrali v snegu in kopali rove. Odrasli pa smo uživali v njihovi razposajenosti in pravi zimski idili ter v prekrasnih pogledih na mogočne gore. Mraz je pokazal svojo moč. Počasi smo se vdali in se ob saneh ali na saneh podali do izhodišča. Na poti je bilo veliko ljudi. Morali smo biti kar glasni, da smo se lahko varno prebili mednje. Prvi junaki so našli še zadnjo klančino, na kateri pa ni bilo ovir. Otroci so jo dodobra izkoristili in se pomerili v raznovrstnih položajih spuščanja na saneh. "Še dva spusta, potem pa domov."

No, takole smo zaključili naš sankaški dan.

Za PD Borovnica

Tatjana Pečlin