Sem domačinka, mama in oče tudi, rod je že dolgo v Borovnici. Mama se je primožila na tole majhno kmetijo, oče je bil železničar. Sem drugorojenka, rojena 1926. leta, so še tri sestre in brat. Bili smo prijetna družina, mama zelo pridna, doma iz velike Majerjeve kmetije. Bila je vajena delati, skrbna gospodinja. Nismo živeli v pomanjkanju, v izobilju pa tudi ne.

Kakšne spomine imate na otroštvo in mladostna leta?

V šoli smo bili kar pridni, možnost smo imeli nadaljevati šolo v Ljubljani, ker je bil vlak. Hodila sem na Poljansko gimnazijo. Hudo je pa bilo, ker je takrat nastopila svetovna vojna, časi so bili zelo nemirni, tudi šole so bile okrnjene. Bil je podrt tudi borovniški viadukt, vlak je vozil do mostu in nazaj in še to redko.

Kako pa se spominjate tega bombardiranja ?

Bilo je ponoči, vse je bilo razsvetljeno. Grozno bučanje bomb. Dobro se tega spominjam, vse je bilo v ognju… Bežali smo na mah, čim dlje …

Kaj pa vaša poklicna pot?

Šolanje sem nadaljevala v učiteljišču. Morali smo imeti tudi prepustnice. Ob koncu vojne sem bila v četrtem letniku, takrat je bilo za potovanje v Ljubljano hudo, 1946 je naš razred zaključil in so nas poslali po svetu. Dobila sem mesto v Škocjanu na Dolenjskem, stara sem bila 21 let in sem s kovčkom šla v neznano. Šola je bila porušena do tal, učilnice so bile po hišah, sama sem učila v kaplaniji. Vse je bilo čudno in boječe, Dolenjska je bila takrat močno prizadeta, ljudje so bili sicer prijazni, ampak kot bi se bali drug drugega. Otroci pa veliki reveži, hrane skoraj ni bilo. V šoli ni bilo ne učbenikov, še papirja ne.

Ob koncu šolskega leta pa dobim dekret, da sem prestavljena v Selo pri Hinjah nad Žužemberkom. To je bila enorazrednica za malo otrok v kmečki hiši. Po dveh mesecih pa še en dekret, nič ne vem zakaj, da sem postavljena na večjo šolo Grčevje pri Novem mestu. To je bila pa ogromna stavba hmeljiških grofov, njihova zidanica. Takrat po vojni so nas prestavljali politično, da smo bili čisto izgubljeni, da nismo nič izvedeli. So nas pa kar kontrolirali, se dobro spominjam, kako je nek starejši moški hodil okoli zidanice ...

Študij ste nadaljevali na Višji pedagoški …

Več možnosti je bilo, jaz sem hotela na defektologijo, a je bilo zasedeno in sem se prijavila na biologijo-kemijo. Ta čas je bil zame odličen, posvetila sem se šoli in študiju. Nato sem učila biologijo-kemijo v Šentjerneju in tam sem ostala. To je bila že večja šola, bila je v župnišču, ki je bilo denacionalizirano. Tudi tu je bila šolska stavba porušena.

Kje ste spoznala moža?

V Šentjerneju, v šoli. On je bil ravnatelj, jaz pa učiteljica. Njegovi starši so bili Kočevarji, živeli so na Fari na Kostelu. Njegovo otroštvo so preživeli tudi na Dunaju, kjer je oče delal pri regulaciji Dunajščice, njegova mama pa je prala perilo delavcev. Bili so glasbena družina, moj mož je že kot 12-letnik orglal, kasneje je bil pevovodja. Imel je težko življenje, bil je interniran z novomeškimi profesorji. Ko sem končala študij, sva se hitro poročila, a je žal tudi zbolel na srcu in kmalu po rojstvu otroka pri 50. letih umrl, tako sem vdova postala pri 30. letih.

Največ časa pa ste učili v Borovnici …

Imela sem veliko srečo, iskali so biologa in kemika. Po smrti moža so vsi moji predlagali, da bi prišla domov z otrokom. Tako sem se preselila nazaj v rodni kraj, približno leta 1956, ko je bila še povojna doba. Tu sem učila biologijo in tudi slovenščino, da sem imela polni delovni čas. Veliko mi je bil vreden železniški promet, dobrih povezan v Šentjerneju ni bilo.

Kako pa se spominjate učiteljevanja?

Zelo lušten kolektiv smo bili. V glavnem smo bili domačini, Košutova, Roza, Stane, Elica, Mavčeva, Miklavičeva ... Bili smo prijatelji med sabo in enakih misli, tudi politično. Smo bili kar nadzirani. Tudi vzgoja je bila enotna. Gledali smo, da smo otrokom dali določene vrednote, da so bili pošteni, pridni, delovni. Mislim, da je bila šola pod dobrim vodstvom, bila sem zelo, zelo zadovoljna.

Pa z učenci?

Ni bilo večjih problemov. Zelo prijetni, prijazni in delovni. Bili so seveda izpadi, a imam zelo lepe spomine, večjih konfliktov ni bilo.

Sem pa slišal, da ste bili zelo priljubljeni …

Jaz? No, jaz sem pa slišala, da sem bila zelo stroga.

Pa ste bili?

No, zahtevala sem red in pravičnost. Proti koncu sem veliko pismenih nalog dajala, da sem res kontrolirala znanje.

Vam je bila biologija pri srcu?

Zelo. Saj to je življenje. To, kar rastlina naredi, da nas vzdržuje, to sem otrokom velikokrat pripovedovala. Da iz vode in zraka naredi škrob, sladkor, beljakovine ... Da lahko spoštujemo najmanjši list, kaj naredi. Zelo rada sem imela biologijo, posebno mikroskopske stvari. Pa smo skupaj gledali paramecije in kar smo ujeli … Je pa v tem času razvoj znanja zelo napredoval in takrat je bila to pravzaprav ena revščina v materialu, …

Imeli ste pa tudi botanični vrt pred šolo in terarij.

Imeli smo lep šolski vrt, sem se posvetila izven šolski dejavnosti. Imeli smo srečo, da smo imeli mentorja, ki se je ukvarjal s hortikulturo, imeli smo tudi akvarij in terarij. Je bil pa ob nerodnem kraju ob transformatorju in do konca stare šole. Dela je bilo s tem veliko, otroci pa so radi hodili, bili so pridni. Prinašali so martinčke in baje celo gada. Dobili smo celo nagrado v sklopu hortikulturnega vrta.

Koliko časa ste poučevali v Borovnici?

25 let. Ko sem šla v pokoj, bi še lahko delala, bila sem stara 56 let. Takrat sem bila pravzaprav v najboljši formi, a sem se umaknila, da je Aleksander Habič dobil moje mesto. Sem bila vesela, da je ta predmet biologije dobil dobrega profesorja.

Baje ste bili tudi prva Borovničanka z izpitom za avto.

Verjetno sem bila jaz res prva, imam pa v spominu še eno žensko iz Kačenije. Vozniški izpit sem naredila pri 42. letih. Predvsem sem bila vesela, da sem lahko obiskovala možev grob na Dolenjskem. Takrat so bili fičoti prvi avtomobili, kupila sem stoenko, verjetno na obroke. Sem se pa tudi veliko vozila s kolesom, sploh v službo v Borovnico, svež zrak mi je zelo dobro del pred poučevanjem. Avto sem pa vozila še leto nazaj, do 96. leta.

Eno tako tipično vprašanje, kakšen je recept, da človek doživi takšna zavidljiva leta? Vaša mama je dočakala 103. leto.

Moja mama je bila zelo pridna, delovna in skromna. V vsem skromna. Zgled mi je. Sama sem rada zunaj v naravi, ne želim nobenega izobilja, čeprav mi ni nikoli nič manjkalo. Skromno, pošteno, prijazno, pa z vsemi dober biti. Pa naravna prehrana, tudi meso, nikakor pa vegetarijansko.

Kaj vas je v življenju držalo pokonci oz. vas še drži?

Zaupanje v naravo, v Boga, v pošteno življenje. Vera je velika uteha in milost. Rada hodim v cerkev, če je le mogoče. Tam odložim težave, prav tako pa tudi lepa doživetja. Ko sem bila v službi, javno sicer nisem hodila v cerkev, razen pri cerkvenih pogrebih. Zato sem hodila v Ljubljano in prav sem si kupila avto, da sem ob nedeljah lahko šla zjutraj na Vič k sveti maši. Potem sem prišla domov in k maši v Borovnico peljala mojo mamo in jo kasneje šla iskati.

Torej ste hodili v Ljubljano k maši, da vas niso videli v borovniški cerkvi?

Tako je, drugače ne bi bila v službi. Saj so verjetno vedeli, da hodim v Ljubljano, dokazati pa mi niso mogli. In tako je bilo vse do upokojitve. Potem sem začela hoditi v borovniško cerkev, vključena sem bila tudi v pastoralni svet.

Kako pa živite danes? Za svoja leta ste zelo čila in aktivna.

Še vedno živim sama, kuham si še sama, veliko pečem sladice za vse, za moje vnuke in pravnuke. Zelo rada grem na vrt, na travnik, na njivo, zelo rada imam še razno hortikulturo okoli hiše, obrezujem, čistim. Kolikor seveda lahko. Tudi berem, kolikor mi oko dopušča. Še zmeraj zgodaj vstajam in hodim pozno spat. Zbuja me pa Radio Ognjišče, ga zelo rada poslušam, sem tudi njegova podpornica. Rada spremljam politiko in rada prebiram novo revijo Domovina, so zelo koristne stvari notri.

Nam zaupate še kakšno vašo modrost? Kaj bi radi na srce položili vsem, ki bodo prebrali tale pogovor?

Da bi bili vsi prijatelji med seboj, da bi si znali odpuščati, da ne bi bilo sovraštva. Ker to je največji greh. Največ zla se naredi prav zaradi sovraštva. Verjamem pa, da je nekdo nad nami. Pa ne nad nami, povsod je. Bog biva z nami, vse je njegovo in vsi mi smo njegovi. Hvaležna sem Bogu in hvaležna sem vsem ljudem, ki smo v teh dolgih letih skušali skupaj graditi boljši svet.

Pogovarjal sem se Rok Mihevc