Kako vidite ponovno izvolitev za še tretji mandat ravnatelja?

Kolikor sem gledal zgodovino, v Borovnici trije mandate na tej šoli niso tako običajni. Pred mano se je zvrstilo kar nekaj predhodnikov, ki so delovali v skladu z duhom tedanjega časa.

Kaj menite, s čim ste prepričali pristojne?

Težko rečem, me ni bilo zraven, ko so se pogovarjali o tem. Verjetno sem pri občinskih svetnikih prepričal tudi zaradi vedno dobrega sodelovanja, vedno smo našli pod drug do drugega. Menda velja pregovor, konjev, ki dobro vlečejo voz, se ne menja. Je pa res, da moja predstavitev ni bila briljantna v primerjavi s kolegico, ki je povedala marsikaj. Te javne predstavitve tudi niso tako običajne, tukaj v Borovnici poskušajo to peljati. Je pa tako, na njej lahko marsikaj poveš.

Tako kot politiki v predvolilni kampanji?

Tako ja. Skušal sem povedati tisto, kar vem, takšna kot je realnost v šoli in kraju. V tem času že kar dobro poznam to realnost in seveda ne gre vse. Ne moreš vse narediti z veliko žlico. Denarja je toliko, kot ga je, in je velikokrat tisti, ki kroji neke možnosti.

S kakšnimi dosežki se lahko kot ravnatelj pohvalite?

Mislim, da smo kar precej stvari naredili. V tem času se zelo širimo. Ko sem prišel, sta bila dva oddelka, zdaj jih imamo skoraj povsod tri in v naslednjih letih bomo verjetno trioddelčna šola v vseh razredih. Ko sem prišel, je bilo 318 otrok, zdaj smo na 533. Tako se je tudi kolektiv precej razširil, v vrtcu in šoli nas je skoraj 140. To je že številka, ko se tudi način vodanja spreminja. Pri manjšem kolektivu lahko v vsakem trenutku komuniciraš z vsemi in tudi upravljanje je bolj horizontalno in ne vertikalno. Spreminja se ta način dela, sodelovanja in vodenja. Še zmeraj imam kontakt z vsemi, nimam pa več toliko časa na tak način komunicirati.

Prostorska stiska je gotovo eden večjih problemov, s katerimi se spopada šola. Kako jo rešujete?

Podatki za naslednjih pet let kažejo, da se rast še ne bo ustavila. Zdaj poskušamo razmišljati, da bi dodatne prostore zagotovili znotraj obstoječih možnosti. Vzrok je tudi, da občina ne razpolaga z neomejenimi sredstvi, to ni Ljubljana. Da pa bomo naredili eno ogromno šolo in čez par let ugotovili, da je prevelika in draga za vzdrževanje, pa spet ne gre.

Kako ocenjujete sodelovanje z občinsko upravo in lokalnim okoljem?

Do zdaj sem sodeloval s tremi župani, Andrejem Ocepkom, Bojanom Čebelo in zdaj s Petrom Črnilogarjem. Z njimi, celotno občinsko upravo ter svetniki smo povsod našli neko pot, da smo se slišali, da smo v tistem trenutku lahko speljali zadeve. Dobro sodelujem tudi z župnijo oz. župnikom Janezom Šilarjem. Z njim je bil tudi eden prvih pogovorov, ki sem jih imel ob nastopu ravnateljevanja pred desetimi leti. Povabil sem ga k sebi, sva imela kar dolgo srečanje. Zaključek pa je bil, da sva predstavnika vsak svoje institucije, da bova nekje prišla skupaj, nekje pač ne, ker smo si različni. Se slišiva vsake toliko časa po telefonu, že zato ker imava iste otroke in tisti otroci, ki so dobri pri nas, so tudi pri njem. Spoštovanje je vzajemno.

Kakšna je sicer vaša delovna kariera, kje vse ste delovali pred ravnateljevanjem v Borovnici?

Za mano je kar precej delovne dobe in nekaj različnih delovnih mest. V osnovi sem socialni pedagod oz. specialni pedagod. Moje prvo delovno mesto je bilo v PD Radeče, to je bil prevzgojni dom, takrat sem bil star 23 let. Ta šola je bila zelo trda in življenjska, na srečo sem imel poleg precej karizmatičnih ljudi in od njih sem pridobil veliko izkušenj in znanj. Potem sem nadaleval v VIZ Frana Milčinskega v Smledniku, tudi v vzgojnem zavodu. Tudi tu ni bilo tako enostavno, pa čeprav so bili mlajši. V Radečah so bile tudi rešetke in bili so tudi taki zelo filmski pobegi, v Smledniku pa tega ni bilo, treba je bilo graditi na odnosu, živi in pravi človeški avtoriteti. Že v času Radeč sem izvajal tudi pomoč mladostnikom z izrečenim sodnim izrekom. To so bili fantje in dekleta, ki so imeli neke težave, ni pa še bil izrečen vzgojni ukrep. So pa pooblastili mene, da sem se z njimi pogovarjal, jih spravljal na pravo pot. Krajši čas sem deloval tudi v vrtcu v Medvodah, kjer sem si nabral nekaj dragocenih izkušenj in dodatnega znanja v delovanju ter vpetostjo vrtcev v lokalno skupnost.

Na katere stvari ste najbolj ponosni, kaj je najbolj izstopalo v teh desetih letih, odkar ste v Borovnici?

Ob prihodu sem opazil, da je treba šolo posodobiti tehnično, marsikaj je bilo treba popraviti. Takrat smo šli sistemsko urejati sanitarije. Še v času Andreja Ocepka smo z izdatno pomočjo energetsko prenovili vrtec. V času Bojana Čebele smo dogradili prizidek. Tudi zdaj se pogovarjamo o tem, da moramo pridobiti dodatne prostore, saj jih kronično primankuje. Zelo težko pa predvidimo dejansko število otrok v šoli. V vrtcu mogoče lažje, v šoli pa izredno težko.

Kakšen je vaš moto vodenja takšne ustanove, kot je osnovna šola?

Šolski prostor mora biti predvsem do te mere stabilen in umirjen, da imajo in kolegi in predvsem otroci čas in možnost za delo, razmislek, učenje in pripravo na življenje. Predvsem ustvarjati takšno klimo. Pomembna pri tem je predvsem komunikacija in slišati sogovornika.

Mislite, da vam to uspeva?

Mislim da. Zelo različni smo, karakterno in z različnimi izkušnjami in znanji. Občasno opažam, da nekateri pričakujejo večji ali močnejši poseg z moje strani. Predvsem tisti, ki sami niso dovolj trdni. Izhajam iz tega, da kot dirigent vodim orkester. V njem so vsi perfektni glasbeniki, dirigent pa jih samo uglašuje, kdaj kdo bolj, kdaj kdo manj, s kakšnim tempom, kako hitro gremo…

Kako močan pa je ta vaš orkester, kakšno je razumevanje med “glasbeniki”?

Prišel sem v obdobju, ko je bil ta orkester zelo razglašen. Potrpljenje in razumevanje je res dolgotrajno učenje. Verjamem pa v še bolj povezovalno in sodelovalno klimo. Kar pa me skrbi, je to, da se bo naenkrat zamenjala cela garnitura kolegov, tako kot se je to zgodilo v mojem času v neki drugi instituciji, ko je ves zgodovinski spomin šel in smo začeli toplo vodo odkrivati na novo. Kar je izguba časa in mukotrpno. Ne bi si želel, da bi se to zgodilo. Več kot dve tretjini ljudi se je že zamenjalo, tudi to pomenijo neke spremembe. Ljudje so od vsepovsod, iz Borovnice, okolice, Ljubljane … Na tak način prinašamo svežino tudi v kraj in v kolektiv.

Eno tako tipično vprašanje za ta čas, kaj opažate na obnašanju učencev po kovidnem karantenskem obdobju?

Spremembe so velike. Socialna izoliranost in takojšnja sprememba načina življenja družin, ki ni dopuščala postopnega prilagajanja, je pustila velike posledice. Predvsem opažamo večjo ležernost učencev, večji individualizem. Pomanjkanje učne kondicije ter šolske kondicije. Vmes so bile pozabljene nekatere socialne veščine, ki jih pridobimo z življenjem v skupnostih. Po drugi strani smo vsi skupaj priča stiskam in zgodbam, ki so se ponekod pojavile v nekaterih družinah in so vplivale na kakovost življenja družin in s tem otrok.

O čem vam največkrat potožijo učitelji in o čem učenci?

Učitelji pogosto govorijo o tem, da prihajajo učenci manj pripravljeni na šolsko delo. Splošno znanje je šibkejše in nepoglobljeno. Veliko več je vzgojne problematike in stisk posameznih otrok. Če smo pred tem lahko govorili o posameznih primerih, ko so učenci odstopili od splošno veljavnih norm, vrednot in če smo na nivoju celotnega učiteljskega zbora v šolskem letu obravnavali zgolj posamezni primer, je tega zdaj veliko več. Zaradi kompleksnosti problematike je pogostejše tudi sodelovanje z zunanjimi institucijami, kot so Centri za socialno delo, Svetovalni center, Policija in podobno. Učenci pa prinašajo v šolo stiske od doma. Pogosto se jim pojavljajo vprašanja o smiselnosti šolanja, ne vidijo ciljev in življenjske perspektive. Zelo težko jih je spodbujati k učnemu procesu, pozornost je kratkotrajna.

Zakaj mislite, da pogosteje sodelujete tudi z ostalimi institucijami. Smo postali drugačni, so kriteriji drugi, je tega res toliko več?

Gre za to, da se je v času kovida veliko stvari spremenilo. Nekaj se je verjetno že prej kuhalo, govorim o celotni družbi. Spomnim se, ko sem se pogovarjal s kolegi ali profesorji, pa takrat nisem dobro razumel, ko so rekli, veš, ta hujši čas šele prihaja. So rekli, zdaj imamo otroke, ki so razvajeni. Pa ne v slabšalnem smislu, ampak to raz-vajenost razumem kot vaja-trening, raz- pa je nasprotno od tega. Ker nekatere stvari je treba natrenirati v življenju in tisti, ki so razvajeni, niso natrenirani. Prihajajo generacije, ki so zelo usmerjene v sebe, zato je teh stisk danes veliko več. Ta kovid scena je to še bolj razgalila in razkrila. Nismo bili navajeni na tako intenzivno interakcijo. Močno se vidi individualizem, da ne rečem egoizem. Saj veste, otroci že od vrtca naprej trenirajo to sobivanje in vse to je zmanjkalo. Opazili smo pa tudi, da so se v času korone otroci kar precej družili in medtem so nastajali spori, ki se še vedno prenašajo v šolski prostor. Se pogovarjamo o tem in učimo na novo. Tudi bontona skoraj da ne poznajo.

Pozdravljajo na hodnikih?

Ja in moram reči, da mi je bila to zanimiva izkušnja, ko sem prišel iz drugega vzgojnega okolja. Prijetno mi je bilo, ko je šel otrok naproti, me gledal v oči in me pozdravil. Tukaj otroke doživljam kot prizemljene in prijazne. S priseljevanjem pa je prisotne tudi več subkulture, nekih drugačnih vzorcev.

Tudi prilagajanj?

Ne, ne želimo se prilagajati neprilagojenim oz. tistim, ki niso pripravljeni na prijazno sobivanje. Učitelji še vedno vedo, kaj je prav. Je pa res, da je pritisk velik.

Kako sicer sodelujete s starši. Se jih kdaj tudi ustrašite, bojite?

Starši se kar obračajo name, moja vrata so tudi zmeraj odprta. Staršev se ne bojim, zakaj bi se jih? Ja, prihajajo z zahtevami, a imam razjasnjene stvari. Jih slišim. Si vzamem kdaj čas za premislek, včasih je tudi kakšna zadeva, ki ni črnobela, niti na strani učiteljev, niti na strani staršev. Zgodi se, da kdaj opazim, da bi bilo treba tudi posodobiti kakšno stališče, način delovanja. Takrat moram vzeti v obzir in potrebujem čas za razmislek. Imel pa sem različne situacije, tudi že grožnje. Žal se dogajajo tudi take stvari, ki bi se morale prej zaustaviti na nivoju razmisleka staršev, pa očitno ne gre. So pa tudi zelo prijetne in prijazne izkušnje. Z nekaterimi res intenzivno sodelujemo za dobrobit otroka.

Kolikokrat pošljejo učiteljice učence k ravnatelju? Je takšna “grožnja” še učinkovita?

Kar nekajkrat. Zadnjič nisem imel prav veliko časa, da bi se posvetil dvema, ki ju je poslal učitelj, niti nisem vedel točno, kaj sta naredila. Pa sta morala, medtem ko sem imel nek drug pogovor, napisati, kaj sta ušpičila in kaj bi morala narediti. Pa se je tisti pogovor razvlekel in ko sta napisala, sta švignila ven. Učitelj je bil vseeno zadovoljen. 

Potem to niti ni ta taka grožnja, če učitelj pošlje učenca k ravnatelju Danielu?

Čeprav se z njimi veliko pogovarjam, imajo nek “rešpekt”, ko pa pridejo, vedo, da takrat ni heca. Tako da mislim, da vseeno je mala grožnja. Otroci vzamejo zelo zares in jim tudi kaj povem. Dejansko pa si mora učitelj sam tisto zdravo avtoriteto pridobiti.

Greste velikokrat po šoli?

Jaz kar naprej hodim sem in tja. Tudi v razrede, tukaj v razredni stopnji sploh in otroci me dobro poznajo in sprejemajo. Tudi v vrtec grem velikokrat pogledati otroke in zaposlene. Grem, rad imam ta stik. Kdaj se zgodi, da se naredi tudi kakšna nevšečnost in pride do škode, pa jih tudi nagovorim in skušam dopovedati, da je to naš skupni prostor, za katerega moramo skupaj skrbeti.

Veliko otrok poznate po imenih?

Vseh ne, nisem dober z imeni, jih pa seveda prepoznam po obrazu. Zanimivo, sem prihaja deklica, ki nama s tajnico Milanko vsake toliko časa pride povedati, kako je, kaj počne, včasih prinese kakšno pisemce …

Bi lahko rekli, da je v borovniški šoli še prisotna zdrava kmečka pamet?

Ja in bi želel, da ostane. Zdravo kmečko pamet razumem kot to, da vzamemo življenje kot življenje, ne kot neke paragrafe in kot neko samo zakonodajo. Da cenimo prostor, ki ga imamo, odnos drug do drugega in seveda znanje, ki ga moramo dobiti. Velikokrat se o tem sprašujem, kaj je tisto. Ta čas se zelo, zelo spreminja.

Katere vrednote vas sicer vodijo v življenju, katerih načel se držite?

Zdrava komunikacija, spoštljivost. Moram reči, da spoštujem okoli sebe vse ljudi, ne glede na izobrazbo, od kod prihajajo ... Verjetno zaradi lastnih izkušenj, saj sem že precej krajev zamenjal in povsod sem srečeval dobre in take ljudi, ki so imeli drugačne namene. Mislim, da tisto dobro na koncu vendarle prevladuje. Ampak za to je potrebna tudi komunikacija, zdrav odnos.

Večkrat vas opazimo tudi na kakšen kulturnem ali drugem dogodku, ki ni šolski. Radi pridete v Borovnico?

Ja, rad pridem, ker rad slišim in vidim, s čim vse se ukvarjajo ljudje. Grem tudi na prireditve kolegov, ko kaj počenjo v svojem kraju. Malo je nerodno samo to, da moram sem in tja. Ponavadi grem pozno od tukaj, potem pa spet nazaj …

Še niste prespali v šoli?

Ne, je pa kavč sicer res v pisarni.

V kakšnih očeh imate Borovnico? Ste naš kraj že prej poznali?

Ne, nisem poznal kraja. Ko pa sem kandidiral, sem si rekel, da moram priti pogledati Borovnico. Pa sem se pripeljal, pri cerkvi sem parkiral in najprej sem šel pogledati cerkev in pokopališče. To pa zato, ker zmeraj, v kateremkoli kraju sem, grem pogledat pokopališče. Tam se zelo lepo vidi odnos ljudi, če znaš, lahko marsikaj razbereš.

In kaj ste razbrali?

Urejenost in lep odnos. Potem sem se srečal z eno gospo, se z njo pogovarjal, nato sem se zapeljal gor v hribe, proti Krimski jami. To so bili moji prvi stiki z Borovnico. Z različnimi ljudmi sem se tekom ravnateljevanja pogovarjal in upam si reči, da ne glede na to, da nisem domačin in nisem nikoli tukaj živel, da do neke mere kraj dobro poznam. Pomembno mi je to, da poznam vzgojne stile oz. način, kako starši svoje otroke učijo in vzgajajo. Pa ne zato, da bi hotel kaj pametovati, ampak, ko pride do kakršnekoli stuacije, kjer pač moram biti zraven, mi je lažje razumeti, zakaj se to dogaja in kako ter kaj bi lahko izboljšali.

Po naglasu sodeč pa niste niti Ljubljančan.

Sem Ptujčan, dolgo časa sem živel v Radovljici, zdaj živim v Ljubljani.

Se še vračate na Ptuj?

Seveda, tam živi moja mama in brat z družino. Živeli smo v centru kraja. Mama je stara 83 let, ko grem domov, jo gotovo enkrat tedensko pokličem in takrat se malo pošali in me vpraša, “no, gospod ravnatelj, kaj boš pa zdaj povedal?”.

Kateri predmet je bil pa vaš najljubši v osnovni šoli? Imate kakšen poseben spomin na to obdobje?

Spomnim se, da me je v osnovni šoli učiteljica slovenščine zvabila v dramsko-recitacijski krožek. Bilo je silno zanimivo in takrat sem se navadil javnega nastopanja, izgubil sem tremo. To sem nadaljeval tudi v gimnaziji in takrat sem delal in nastopal s sošolci, ki so danes znani igralci. Starši so me vpisali tudi v glasbeno šolo, moj instrument je bila violina in lahko si predstavljate, koliko potrpljenja je to zahtevalo od mojih staršev.

Kako pa se spominjate ravnatelja osnovne šole?

Ravnateljica je bila zelo eminentna in stroga ženska. Je pa res, da kot otroci mariskaj vidimo drugače, pa tudi drugačni časi so bili. Ne vem sicer, če je bila tako zajetna, kot se nam je zdela takrat, ampak nosila je najlonke in že na daleč smo slišali, ko je prihajala. 

Pogovarjal sem se Rok Mihevc.