Slovenija ima kar 212 občin, a le 20 diamantnih maturantov, in Borovnica je ena izmed srečnih občin, ki se lahko pohvali s svojim. Konkurenca namreč sploh ni bila tako majhna. Na spomladanskem roku mature je bilo uspešnih 6396 dijakov, več kot 30 točk jih je zbralo 284, a le dvajset je bilo tistih, ki so dosegli vse možne – 34 točk. Devetnajstletni Luka Mejač iz Borovnice je eden od teh zmagovalcev. In njegov komentar? Skromen: »saj sem vesel« ter »fina potrditev za dosedanje delo«. Z že večjim žarom pripadnosti zmagovitemu moštvu pa pove, da jih je kar petina z bežigrajske gimnazije in da je pravzaprav tudi 18 % zlatih maturantov dijakov iste šole: »Končno se je pokazalo, glede na številne pripombe, češ, da je težko priti na Gimnazijo Bežigrad, potem ti je pa vse podarjeno in se z lahkoto zdeluje. Tu imamo objektivno oceno, da vendarle ni tako lahko.« Na dan hitro privre timski duh in visoko spoštovanje do trenerja, se pravi profesorjev, ki so dijake »znali pripraviti na maturo. To je, kot smo že tedaj rekli, delo štirih let. To ni nekaj, kar se 'napiflaš' dva, tri tedne prej. Menim, da so nam znali profesorji dobro predati to znanje, se spustiti na naš nivo.« Pa je moral za popolni rezultat sedeti za knjigami 24 ur na dan, sedem dni na teden? Luka pravi, da je gimnazija »res kar izziv in dostikrat je kar težko, se moraš res veliko posvečati, ampak je dobro, da maturo sestavlja le pet predmetov«. Od tega dva izbirna, ki človeku najbolj ustrezata, v tem primeru geografija in fizika, ter trije obvezni – slovenščina, matematika, angleščina, od katerih je za večino najtežja matematika, a ne zanj. Letos je namreč osvojil dvanajsto mesto v državnem tekmovanju iz finančne matematike. Kar se slovenščine tiče, je tako ali tako že dolgo znano, da je tod že davno zmagala Kopitarjeva linija, Prešeren pa je dvignil belo zastavo. »Tu bi predvsem poudaril dobro delo moje profesorice, ki je poznala sistem mature, ki je pri eseju zelo rigiden in so od vseh osemdesetih točk le štiri posvečene lastnemu slogu, preostalo je predvsem iskanje podatkov.« Ostala je torej le še angleščina, s katero je imel, tako pravi Luka, »kar precej problemov« ob prihodu na gimnazijo. »Imel sem zelo slabo podlago in sem moral predvsem na tem največ delati ta štiri leta.« Medtem ko se je z nekaterimi sošolci še opotekal od gimnazijske abecede, so drugi menda že hlastno prebirali Harryja Potterja v izvirniku. Štiriletno trdo delo se je obrestovalo: »Kar se tiče učenja, ga na koncu niti ni bilo toliko. Imel sem pač cilj, da dosežem več kot 30 točk, se pravi, da postanem zlati maturant, kaj več se mi pa ni šlo.« In kaj se zgodi, ko namesto med povprečno odličnimi pristaneš v sami špici najodličnejših? Dobiš svoje priznanje, lepo kupico, nekaj stiskov rok, in že si skupaj z vsemi ostalimi (brez zvez) na študentskem servisu, kjer »pišeš prošnje, pa od 80 % sploh ne dobiš odgovora, od preostalih 20 % te polovica takoj zavrne, druga polovica pa povabi na razgovor, kjer je situacija porazna. Za povsem preprosto službo deljenja letakov sem prišel na razgovor, pa je bilo tam že od 70 do 80 ljudi in na koncu pet izbranih.« Ni ti treba biti hud analitik, da veš, da je nekaj hudo narobe z družbo, ki takemu vrhunskemu inteligentu ne najde mesta drugje kot med sezonskimi obiralci borovnic. A prevzeten naš Luka (hja, zmagovalca pa Slovenci hitro vzamemo za svojega) ni. S prihranki od Zoisove štipendije in poletnega dela si bo privoščil lepo popotovanje na Norveško.

In potem? »V šoli mi je bila predvsem blizu matematika, zadnje čase pa se najbolj navdušujem nad politiko in idejo osebnega izobraževanja, osebnostne rasti, zdravega življenja. To se mi zdi ena taka reč, ki bi se ji moral posvečati vsak človek, a ni nikjer omenjena, niti v šoli,« pravi Luka, ki je že izpolnil vpisni obrazec za ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Všeč mu je »sama tematika, pa družbeni del, povezovanje z drugimi področji« in ne nazadnje so ga sem nagnili tudi izčrpni pogovori z materjo, bančnico. Preseneča odločitev za domovino, ko pa je za sposobne toliko boljših šol v tujini, a razlaga je preprosta – vse se konča pri denarju. Celo ob štipendiji bi bil to precejšen zalogaj. Zato dve leti stara razmišljanja za zdaj prepušča za podiplomski čas. In še pozneje? »Naprej sem se mislil usmeriti v podjetništvo. Da bi med študijem videl, kaj me zanima, in iz tega potem odprl podjetje. A do tja je še dolga.«

Kako pa bi kot diamantni maturant svetoval naključnemu osnovnošolcu, ki se odloča med gimnazijo in poklicno šolo? Na to mi je, kot sveži interesent za politiko, odgovoril precej politično zrelo: »Verjetno bi mu svetoval, naj dobro razmisli, ali bo šel na gimnazijo ali ne, ker je preveč ljudi na gimnazijah, premalo na poklicnih šolah. Premalo se vlaga vanje in se jih ceni, zato tudi vsi rinejo na gimnazije. Da celoten sistem deluje, mora biti vsak poklic enako vrednoten in cenjen.«

Damjan Debevec, foto: DD