Logo MojaObčina.si

Borovnica

DANES
9°C
2°C
JUTRI
2°C
-4°C
Deli

Najina prioriteta je na "potapljajoči se ladji" rešiti najine mornarke

Kot strela z jasnega je Borovnico zadela novica: Španček se zapira! Kako? Pa saj niso niti poskušali vztrajati, Spar še svojih vrat odprl ni … Odločitev, ki gotovo ni bila lahka in ima za seboj kar nekaj neprespanih noči. Bodo zdaj na policah namesto živil knjige? Za vsa pojasnila smo prosili direktorico podjetja Jurček Slavko Jurček in vodjo nabave Jožeta Jurčka.

Začnimo na začetku. Jurček d.o.o. ima dolgoletno tradicijo na Zalarjevi cesti. Nam lahko osvetlita spomin na začetke podjetja?

Začetki segajo v pomlad leta 1990, ko me je brat pohecal, naj se pripravim na podjetništvo. Služba in kmetija namreč nista prišli več v poštev. Prišel je nov val, na katerega sem stopil in marca 1990 smo registrirali podjetje, s trgovino smo se začeli ukvarjati 21. julija 1990. Nato smo začeli širiti svojo dejavnost. Prva trgovina je bila v hiši, imela je 12 kvadratnih metrov, potem smo jo razširili s ponudbo delikatese na 40 kvadratnih metrov. Leta 1994 smo podrli gospodarsko poslopje in zgradili trgovino, ki smo jo potem odprli leta 1998 in je merila 100 kvadratnim metrov. Začeli smo tudi z zaposlovanjem, najprej smo bili štirje, potem nas je bilo sedem. To je trajalo do leta 2003, ko smo se odločili, da dejavnost še razširimo oz. povečamo objekt. Tako smo imeli novembra leta 2003 še zadnjo širitev prostorov, do danes nas je bilo 11 redno zaposlenih. V tem obdobju so nas zapustile tudi tri delavke, prišel je nov kader, letos pa smo se prvič veselili tudi upokojitve.

 

Kakšna je bila ta pot?

Zanimiva. Vsakič, ko je bil pred nami nov izziv, nas je pot peljala v smer, ko sploh opazil nisi, da si v primežu globalizacije. Leta 2003, ko smo zadnjič gradili, smo se ustavili in takrat je kreativnost izginila, prišla je neke vrste enoličnost. V zadnjih letih opažamo pritisk globalizacije in oba čutiva, da počasi izgubljamo smisel, kaj je to trgovina. Ta trend je postal tako močan in trženjsko usmerjen, da je začela duša prostora počasi izginjati. Pritiski, še več in več … S tem ti zmanjka časa za stranke in normalen odnos. Prav tako je tudi naša potrošniška družba dobila več pravic in je vse zahtevnejša.

 

Gre za franšizo Tuš, torej neko partnerstvo. Zakaj ste se takrat pravzaprav odločili za tega trgovca?

Na prelomnici tisočletja so v naše kraje prihajale korporacije, ki so bile močnejše in mali trgovci smo bili vedno manj konkurenčni v tem poslovnem svetu. Takrat nam je prišlo nasproti podjetje Tuš, ki je začelo med prvimi v Sloveniji nuditi franšize, kar je pomenilo, da smo bili v sklopu vodstva podjetja. S tem smo bili na nek način varovani, kar se tiče marketinga in konkurenčne ponudbe na tržišču. Tako smo se konec leta 1999, točno na prehodu v novo tisočletje, odločili za sodelovanje s Tušem. To sodelovanje je bilo zgledno in solidno vse do danes, ko odhajamo.

 

Po skoraj 30 letih je torej padel največji goban v občini. Kaj je v ozadju te odločitve? Verjetno ni bila sprejeta čez noč.

Že od odprtja trgovine v naši hiši na začetku se je govorilo, da bo naslednje leto odprl Mercator. Teh manter, da prihaja konkurenca, smo bili vajeni dobesedno 30 let. Tudi v zadnjem obdobju govoric, da bodo odprli Hofer, Spar, Mercator, nismo preveč resno jemali in smo sledili svojemu dnevnemu ritmu. Konec maja pa je bilo v oddaji Dobro jutro rečeno, da bo začel zidati Spar in to se je začelo uresničevati po Prazniku borovnic. Ni nas bilo še strah, imeli smo rezerve, saj imamo zaposlene, ki bodo kmalu za upokojitev in štirje člani bi bili pripravljeni iti na zavod, v primeru, da bi nam promet precej padel. Na petek, 13. septembra, pa smo dobili potrditev, da ima naslednje leto namero graditi še Mercator. Takrat smo se globoko zamislili. Nasproti nam je prišel Robi Blatnik iz Sparove verige s ponudbo, po kateri bi bilo za naju dva, kot solastnika podjetja, zelo ugodno, da se umakneva iz tega procesa. Blatnik je zelo korektno pristopil do zaposlenih, zaposlil bo vseh osem naših punc, plača bo ostala ista ali se bo celo povečala. Njegovo razmišljanje je podobno najinemu v tem smislu, da imamo socialni in človeški čut. Začutila sva, da bi bila to dobra priložnost, da naredimo ta korak. Lahko pa priznava, da so naju snubili tudi iz verige Tuš, da bi oni prevzeli zadevo, a glede na ponudbo Blatnika sva se odločila, da je bolj smiselno, da pristopimo k sodelovanju s Sparom.

 

Torej so bile v ospredju te odločitve vaše zaposlene?

Če se ladja potaplja, je najina želja in prioriteta, da rešiva svoje mornarke. Kaj se bo z nama dogajalo v prihodnosti, še ne veva točno. Po človeški noti pa nama je bilo prioritetno, da oddava punce v bolj varne roke, kot pa da bi bile nekje v rokah drugih korporacij na tržišču. Bistveno nama je bilo, da bodo punce zadovoljne in da ne bo prevelike bolečine, ko bo prišlo do spremembe. Mislim, da sva lahko ponosna na odločitev.

 

Ampak verjetno je bila trgovina pred dvema letoma obnovljena tudi zaradi napovedanega novega trgovca v našem kraju. Tudi zato je vaša odločitev veliko presenečenje. Toliko truda in časa in verjetno tudi financ je bilo vloženih v vse to …

Trgovina je potrebovala prevetritev tako na materialnem kot osebnem nivoju. Treba je slediti trendom in tudi oprema je bila dotrajana. Pokazalo se je tudi to, da so se začele menjati generacije v kraju, prostor se je prevetril tudi po človeški plati. V zadnjem obdobju smo bili zelo kreativna in povezana ekipa. Po eni strani nama je seveda žal, da se to razdira, ampak glede na vso situacijo, je prav, da je prevladala modrost, da sva se odločila za ta korak.

 

Kako so odločitev sprejele zaposlene delavke?

Seveda je bilo veliko presenečenje, tudi naju je dva tedna, po domače povedano, bolela glava. Ko sva prišla do odločitve, sva to sporočila zaposlenim in hitro ukrepala v tej smeri, da se jim je predstavil novi delodajalec in so ga začutile. In nota človečnosti Robija Blatnika jih je hitro prepričala, da jih ne sme biti strah spremembe.

 

Kaj bi v vseh teh letih delovanja spremenili, če bi lahko? Česa vam ni uspelo uresničiti?

Spremenila ne bi nič, mislim, da sva lahko ponosna na opravljeno delo. Mogoče sva bila celo premehka v primerjavi s trendi vodstev raznih podjetij. Nikoli nisva delovala v duhu izkoriščanja delavcev in strank. Midva sva zadeve speljala korektno in nama ni žal za nobeno stvar. Žal pa mi je, da so šle stvari predaleč v tem sodobnem času.

 

So bile še kakšne želje in stvari, ki sta jih želela uresničiti?

Želja in načrtov nisva imela, ker sva nekaj let pred upokojitvijo. Namestnika, ki bi to peljal, nimava, je pa bila vedno v najinih glavah ideja, da, ko bo prišel čas, vse to prepustiva mlademu kolektivu, ki je prišel k nam, saj so punce pokazale veliko iniciative. Mogoče bi bila teta in stric iz ozadja, ki bi pustila, da se stvar razvija naprej brez nekih velikih najemnin, tako da bi bile te družine še naprej socialno varne.

 

Dejstvo je, da so občani razočarani nad zaprtjem. Kaj to pomeni vam?

Zelo se zahvaljujemo strankam, ki so bile z nami na tržišču v vseh letih in so z nami sodelovale in nas podpirale. Imamo veliko mladih družin, ki so se preselile v kraj, imeli smo poudarek na bio in eko prehrani, starejšim smo nudili dostavo plina in potrebščin domov. Najprej je bil za marsikoga seveda šok, ko pa je minilo nekaj dni, smo opazili, da ni zamere ali jeze, saj so tudi stranke začutile, da ravnava modro. Da jim je sicer žal za to, tako kot nam je vsem, saj smo veliko ustvarili. Ampak že čez kakšno leto bi lahko prišla podobna zadeva, samo na drugačen način, verjetno pa bi bila bistveno bolj boleča, kot je zdaj.

 

Od nekdaj je vaša trgovina veljala za tako, domačo. Veliko ste kot pomembno podjetje v občini prispevali tudi za dobrobit kraja. Na vaša vrata so trkali tako gasilci za pomoč pri srečelovih kot osnovnošolci, dobrodelne organizacije in drugi ... Tudi sam imam izkušnje, da nismo ostali pred zaprtimi vrati in praznih rok. Pa bi lahko, saj niste dobrodelna organizacija. Kaj vas je k temu dobremu delu gnalo v vseh teh letih?

Lahko rečem, da nas je vseskozi nekaj čuvalo. Imeli smo za plače, dopuste, regres, nikoli pa ni bilo nekega večjega viška. V tem stanju podjetja smo lahko pristopili k raznim dobrodelnim zadevam, ki so nam prihajale nasproti , v obliki sponzorstva po naših finančnih zmožnostih.

 

Moj najljubši del trgovine je bila delikatesa. Pa ne zaradi bogate mesne izložbe, ampak zaradi največjega simbola našega kraja, ki ste mu dali posebno čast tudi vi. Fotografija viadukta, na katerega si lahko pomislil vsaj takrat, ko si čakal na kruh ali narezano ljubljansko salamo. Kaj vam pomeni Borovnica? Kako jo vidite? Gre naš kraj v pravo smer?

V zadnjem obdobju so se zadeve končno premaknile, da bodo imele v prihodnosti povezavo od repa do glave. Mislim, da se po zaslugi župana in občinske uprave veliko dogaja na tržišču. Počasi dajejo upanje, da bo tudi v Borovnici kaj več delovnih mest in vse ostalo, kar spada zraven. Mislim, da sprememba prihaja tudi v našo dolino, ki sicer ni tranzitna, in veje nov veter sodobnega gospodarstva. Pustimo se presenetiti.

 

Ampak, je v naši Borovnici še čutiti tisto domačnost?

Do neke mere ja, do neke pa ne. V trgovini se mogoče še kar čuti, sploh med starejšimi. A trend marketinga in orodij, ki jih ima sodobno podjetništvo, jemlje duh te domačnosti. To se vidi povsod.

 

Dotaknimo se še nedeljskega odprtja trgovin. Je to nuja ali razvada? Kako vi gledate na to?

Nedeljsko odprtje trgovin bi bilo treba ukiniti. Državi smo sicer lahko hvaležni, da so v zadnjem letu trgovine zaprte ob praznikih. Zdi pa se mi, da je odprtje trgovin ob nedeljah razvada, po drugi strani pa je tudi res, da so ljudje vpeti v službe in dejavnosti, ki jim nakupa med tednom ne omogočajo več. Kot trgovec pa vidim, da je šlo potrošništvo predaleč. Prodajamo veliko nepotrebnih produktov, marketing kupce poneumlja. Naša trgovina ima več kot 7.500 vrst izdelkov na 250 kvadratnih metrih. 30 let nazaj je bilo dovolj 1.500 izdelkov in sem prepričan, da bi bili z njimi lahko čisto zadovoljni tudi danes. Žal pa prodajalci narekujejo tempo in nas zavajajo, da gremo v te vode. Stranke se poslužujejo raznih popustov, kuponov, bonitet in vedno bolj diši po robotizaciji in »zombijskem« pristopu dejavnosti. Nima več smisla po potrebi, ampak bolj po trendu. Lahko rečemo, da je potrošnik 21. stoletja neracionalen, a vsak se mora pri sebi odločiti, kaj potrebuje.

 

Kaj bo zdaj z objektom vaše trgovine?

Objekt sem ponudil občini v najem ali prodajo, če bi jim prišel prav za potrebe kraja. S strani župana Bojana Čebele je prišel velik interes, imeli smo že pogovor, v katerem smo nakazali namero, da smo pripravljeni objekt prepustiti občini Borovnica, ki ima veliko potrebo in željo, da bi tu zdaj delovala knjižnica. Vse je še odprto, razjasnilo se bo do novega leta. Krajanom in občanom se lahko samo zahvaljujeva, da so nas podpirali slabih 30 let, za strpnost in razumevanje tudi v časih, ko ni vse teklo kot po maslu. Ponosna sva, da sva lahko pisala to zgodbo. Upava, da razumete, dragi krajani, zakaj sva se odločila za umik iz te dejavnosti. V življenju so pač obdobja, v katerih prihaja do sprememb in tudi ta bo v prihodnosti gotovo pozitivna. V prihajajočem letu, ki prihaja, pa vam želiva vse lepo. Predvsem vse lepo na poti obiskovanja novega objekta in podjetja. Verjameva, da boste zadovoljni, tako kot ste bili v našem podjetju Jurček, tudi v mesarstvu Blatnik in njihovi franšizni enoti Spar.

 

Pa zaključimo s simboličnim vprašanjem. So bili v Jurčku na voljo tudi jurčki?

So bili, posušeni.

 

Pogovarjal se je Rok Mihevc.

 

Sodelavke kolektiva Jurček d.o.o. bi se rade javno zahvalile vodstvu podjetja, Slavki in Jožetu Jurčku, za dolga leta, ki smo jih skupaj preživeli, saj je bila trgovina naš drugi dom. Bili smo povezani med seboj in delovali smo kot skupnost, kar se je gotovo odražalo tudi v odnosih s strankami. Zadnja gesta in odločitev, da sta poskrbela za socialno varnost nas in naših družin in sta vse nas postavila pred svoje koristi, pa je občudovanja vredna. Ne premore vsako vodstvo takega človeškega posluha za druge, kot ga imata naša Slavka in Jože. Naj se vama dobro tudi z dobrim povrne.

Kolektiv

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi