V številčnem konvoju smo se odpeljali proti Idriji, Tolminu ter nadaljevali v Zatolmin in proti Javorci. Do tja smo preizkusili svoje vozniške sposobnosti na vijugasti, izpostavljeni cesti, visoko nad koriti Tolminke. Uspešno smo prestali tudi srečanje s traktorji. Vozili so živino v dolino, prav s planine Polog, najnižje ležeče planine na Tolminskem, kamor smo bili namenjeni. Zanje se je pašna sezona končala ravno v teh dneh. Pripeljali smo se do parkirišča, se v krogu pozdravili, odplesali bans in predstavili potek poti. Zanimalo nas je, kje izvira Tolminka, biserna gorska reka. Pa smo se povzpeli do planine Polog ter nadaljevali po kolovozu, ki smo ga kar hitro zapustili in se spustili do Tolminke. Mrzlo, deročo, sinjemodro reko smo prečili s pomočjo kurukule (vozička). Bilo je zamudno, a za otroke pravo veselje. Nadaljevali smo do planine na Prodih ter si ogledali zunanje kurišče in bazen. Zmerno smo se vzpenjali po slikoviti dolini, dolgi približno deset kilometrov. Zajeda se v središče Julijskih Alp ter povezuje Krnsko pogorje s Spodnjimi Bohinjskimi gorami. Prečili smo nekaj mogočnih, suhih hudourniških strug. Opazovali smo strme stene, sestavljene iz naloženih plasti. Pot se je spuščala, na prostrani izravnavi pod Osojnico pa je bil naš cilj. Imeli smo »smolo«, saj so bili izviri suhi, prav tako je bila površina, ki sega do lovske koče, popolnoma izsušena. Smo jo pa izkoristili za »martinčkanje« in malico. Vračali smo se po nasprotnem bregu, mimo ogromnega podora iz leta 1998, ko je močan potres spremenil to pokrajino. Po »kljukasto« speljanem kolovozu smo se spustili do izhodišča. Čakal nas je še obisk vojnega spomenika iz 1. svetovne vojne, cerkve Sv. Duha v Javorci. Posvečena je padlim avstro-ogrskim vojakom tolminskega bojišča soške fronte. Nekaj se nas je odločilo prisluhniti zgodovinskim dogodkom, ostali pa so si jo ogledali z zunanje strani. Nad vhodom se dviga zvonik s sončno uro, grbom monarhije in napisom: "Mir", zunanje stene pa so poslikane z grbi dvajsetih dežel, ki so sestavljale Avstro - Ogrsko. Otroci so komaj čakali, da si ogledamo še bunkerje, ki so nas spremljali ob poti. S svetilkami smo se sprehodili po labirintu hodnikov, ki so nas na drugi strani pripeljali na plano. Jesenski dan se je prevesil v pozno popoldne. Polni vtisov smo se domov vrnili v večernih urah.

Za MO PD Borovnica
Tatjana Pečlin