V nedeljo, 28. maja, smo zgodaj vstali in se odpravili na Blegoš, drugi najvišji vrh Škofjeloškega pogorja. Prvega, Ratitovec, smo že obiskali. Ura vožnje po ovinkasti cesti se je le končala v vasici Leskovica. Parkirnega prostora ni bilo, tako smo nadaljevali po gozdni cesti do izhodiščne table in si prihranili pol ure hoje. Spredaj so mi delali družbo razigrani otroci. Ob prečkanju potočka se nam je porajalo vprašanje, ali je to ta potoček, ki ti da moč, da si hiter kot zajec, kot pravi legenda o Blegošu. Žeja nas še ni pestila, tako se ni nihče odločil poskusiti in odgovor je ostal v zraku. V četici smo nadaljevali po poti, ki nas je pripeljala na vrh. Markirana ni bila, na nekaj mestih so nam bili v pomoč možici. Prostrani gozd z visokimi, postavnimi drevesi je prepreden z vrsto poti in betonskimi ostanki izpred druge svetovne vojne. Ti betonski bunkerji so nas spremljali do vrha. Mali raziskovalci so bili navdušeni nad njimi. Drugi so se že posedli po cvetoči preprogi, pa smo jih malce nesramno spravili pokonci in »hajdi« na vrh. Tam nas je čakalo prostrano travnato igrišče in čudovit razgled na Porezen, Ratitovec, Julijce, Karavanke, Kamniške Alpe … Malica, martinčkanje, celo frizbi smo imeli s seboj, vsak je po svoje izkoristil razpoložljivi čas. Preden smo se spustili do koče pod Blegošem, smo še ožigosali dnevnike in naredili skupinsko fotografijo. Tudi tukaj smo si privoščili odmor. V dolino smo se vračali mimo zavetišča gorske straže na Jelencih. S krajšimi postanki smo prišli do parkirnega prostora. Poslovili smo se v krogu in si zaželeli lep preostanek dneva.
Za MO PD Borovnica Tatjana Pečlin




