V sklopu spominske prireditve je bila tudi manjša slovesnost, na kateri smo borovniški košarkarji predali šoli spominski pano, na katerem je opisana in s slikami opremljena športna pot Angele Tortič. Nje se spominjam od jeseni davnega leta 1969, ko sva na železniški postaji v Borovnici čakala vlak. V pogovoru mi je povedala, da je namenjena v Logatec na trening košarke, saj je postala članica ekipe, ki je takrat nastopala v 2. ženski SKL. Sam sem bil tistega dne prav tako namenjen na trening košarke na Vrhniko, ki se je uvrstila v 2. zvezno jugoslovansko košarkarsko ligo. Ugotovila sva, da sva prva borovniška košarkarja, ki igrava košarko v klubih izven domačega kraja. Angelino košarkarsko pot sem nato redno spremljal. Dve sezoni je še igrala v Logatcu, ker pa je z dobrimi igrami opozorila nase, so jo leta 1972 povabili k ljubljanski Olimpiji. Tako je leta 1973 igrala na kvalifikacijah v Šibeniku, na katerih se je Olimpija uvrstila v I. zvezno žensko jugoslovansko ligo. Na zadnji, odločilni tekmi z ekipo Vojvodine iz Novega Sada, ki jo je Olimpija premagala z rezultatom 63 : 62, je dosegla 33 košev in bila uvrščena v najboljšo peterko prvenstva. Žal pa se je po končanih kvalifikacijah odločila, da preneha aktivno igrati košarko, se posveti družini in pedagoškemu delu v OŠ Borovnica. S predajo spominskega panoja in fotoalbuma ravnatelju g. Danielu Horvatu smo izpolnili še zadnjo nalogo, povezano s praznovanjem 50-letnice borovniške košarke. Na koncu se moram še enkrat zahvaliti vsem, ki so ob našem jubileju sodelovali pri organizaciji, prispevali finančna sredstva, za pomoč ob zadnji akciji pa še posebej Antonu Gerdini in Jožetu Zormanu.

Franjo Modrijan