Težko je opisati življenje in delo svojega pridnega, poštenega in dobraga očeta.
Oče Stanko Štendlar se je rodil 20. aprila 1925 med zadnjimi otroci v številni kmečki družini pri Vandrovcu očetu Marku in mami Tereziji Štendlar. Mama je bila Kramarjeva z Nemškega Rovta. Otroštvo je preživljal z bratoma Tonetom in Jožem ter s sestrami Franco, Minko in Rezko.
Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko skupaj z bratom Jožem. Brata Joža je zadnjč videl na vlaku, ki je mobilizirance peljal do Jesenic. Joža je na Bohinjski Beli za prvim tunelom skočil skozi okno, šel med partizane ter med vojno padel kot kurir nad vasjo Ravne. Takrat je Stanko svojega brata Joža zadnjič videl.
Pot nemškega vojaka ga je prek Innsbruka vodila v Italijo, Francijo na Škotsko ... Bil je tudi borec Prekomorske brigade. Po končani vojni se je leta 1947 vrnil domov.
Že maja 1952 je po dolgotrajni in hudi bolezni umrla mama, stara komaj 57 let. Stanko je delal na domači kmetiji, fural s konjem, zaslužil komaj za davke. Skromno je bilo življenje na kmetih po 2. svetovni vojni. 1957. leta je umrl še oče Marko, tako je Stanko prevzel del Vandovčeve kmetije.
Leta 1960 je na kmetijo pripeljal svojo dobro, pridno in pošteno ženo Danico z Gorenje Save. Ima štiri otroke, dve hčeri Maričko in Matejo ter sinova Boštjana in Marka. Poleg dela na kmetiji je delal na žagi v tovarni Lip Bohinj. Delo in skromno življenje je njegov življenjski moto. Večkrat je ponavljal, da je kmetija v upravljanju kmeta, ki jo s svojim delom obogati.
Leta so prinesla bolezen. S pomočjo svoje dobre žene Danice, otrok, požrtvovalne sestre Marine, negovalk Zdenke, Marjete in Anite preživlja dneve. Veseli se vsakega sončnega dneva in obiskov. Še vedno rad pogleda svojo živino na dvorišču, ko pride z bistriške gmajne, in v hlevu.
Večkrat je bil v življenju razočaran, tudi jezen. Mnogokrat je svojemu sogovorniku povedal resnico, saj je težko lagal. Otroke je učil kmečkih opravil in tudi življenskih resnic. Rad je govoril o svojem delu in svojih spominih na preteklost.




