Pravijo, da kdor dolgo živi, tudi veliko doživi, in to velja tudi za Marijo. Po končani osnovni šoli jo je pot vodila v Kranj, kjer je obiskovala obrtniško šolo, da se izuči za trgovko, vendar je vojna te načrte prekinila. Kljub mladosti se je aktivno vključila v ilegalno delo in leta 1944 začela učiti fužinske otroke kot partizanska učiteljica. Po vojni je učiteljsko delo nadaljevala v Ambrusu v Suhi krajini in se hkrati tudi strokovno izobraževala. Verjetno bi s tem delom še nadaljevala, če ne bi tam srečala svojega bodočega moža Jožeta.

Njegova poklicna pot ga je vodila v Beograd, Marija mu je sledila in tako končala svojo kariero. Z možem sta se zaradi njegove službe še večkrat selila, in sicer iz Beograda na Bled, nato v Staro Fužino, potem pa še v Kranjsko Goro. Po njegovi upokojitvi sta se vrnila v Staro Fužino, kjer sta na mestu stare Arhove domačije postavila nov dom.

»Življenje moraš spoštovati, potem pa lahko računaš na dolgo in aktivno starost,« meni Marija, ki nikoli ne toži zaradi zdravstvenih težav in se še vedno najraje s kolesom zapelje po opravkih. Doma ureja vrt, sama pridela krompir in ostalo zelenjavo, pozimi pa rada plete nogavice iz domače volne, veze in bere. Veselje pa ji delajo tudi številni vnuki in pravnuki.

Martica Kadunc