Ob odkritju spominske plošče so pripravili cerkveno in narodno slovesnost. Na Koprivniku so ob glavnih poteh stali mlaji, pred vhodom na pokopališče in v cerkev sta bila lepo okrašena slavoloka. S cerkvenega zvonika, župnišča in nekaterih hiš so vihrale večje in manjše zastave. Župnišče, Koroščevo gostilno in mnogo drugih hiš so krasile cvetlice, zeleni venci, slavoloki in napisi.

Poročilo o slovesnosti na Koprivniku je objavil Slovenec, v katerem lahko preberemo: »Vso to skupino pa je oživljevala množica praznično oblečenih domačinov in od vseh krajev došlih gostov, kmetskih in gosposkih, ki so v posameznih gručah stali okolu cerkve ali posedali po griču zraven župnišča. Tu je stala zraven korenjaškega Bohinjca v visokih škornjih mestna gospodična s solnčnikom v roki; tam si zopet videl nekaj hribolazcev z dolgimi palicami; pazniki slavnostni, potem pevci društva 'Slavca' iz Ljubljane in zastopniki bralnega društva iz Gorij nosili so znake svojih društev v trobojnicah pripete na prsih. Poslanci bralnega društva iz Železnikov prišli so brez znamenj. Vmes pa so bili razdeljeni duhovniki in bogoslovci, učitelji in dijaki.«

Odkritja spominske plošče se je udeležilo »mnogo preprostega ljudstva, pa tudi dokaj posvetne in duhovne gospode«, tudi državni poslanec Viljem Pfeifer z družino, vdova dr. Valentina Zarnika, ravnatelj Fran Wiesthaler, prof. Borštner, okrajni šolski nadzornik Andrej Žumer, več ljubljanskih učiteljev, jeseniški kaplan Jakob Matjan, po domače Žibertov iz Zgornje Šiške (rojen je bil v isti sobi kot Vodnik), več gostov iz Ljubljane, Šiške in Podutika, Janez Berlic, ki je bil tedaj župnik v Mošnjah, bistriški kaplan doktorand Čekul, mnogo gorenjskih duhovnikov, učitelji, bogoslovci in dijaki, župan Jakob Žumer iz Gorij in tamkajšnje bralno društvo, osemčlanska delegacija bralnega društva iz Železnikov idr. »Po vseh stezah in potih pa je prihajal priprosti narod v praznični obleki iz Bele, Nomenja, spodnje in gornje bohinske doline na Koprivnik med ubranim zvonenjem in od daleč odmevajočim streljanjem,« je zapisal dopisnik Slovenskega naroda.

Ob 10. uri je bil sprejem gostov na Koprivniku. Ob pol enajstih je na govorniški oder, ki je bil postavljen pred cerkvijo in okrašen s smrečjem, stopil gorjanski župnik Janez Ažman. V govoru je predstavil zgodovino župnije in cerkve v zadnjih stotih letih ter delovanje Valentina Vodnika. Župnik Ažman je Vodnikovo nesebično vnetost za blaginjo ljudstva postavil za zgled slovenski mladini, duhovnikom pa je priporočal, naj posnemajo Vodnika, oznanjajo večne resnice vernemu ljudstvu v lepi domači besedi in tako postanejo njegovi pravi vodníki. Govor je sklenil s prošnjo, naj Bog nikdar ne dopusti, da bi na slovenskih tleh utihnila slovenska govorica in izginila katoliška vera.

Župnik Ažman je nato daroval slovesno mašo, stregla sta mu ekspozit v Ribnem Pristov in njegov brat bogoslovec, peli so kvartet ljubljanskega pevskega društva Slavec, bohinjski pevci in bogoslovci. Po maši so se gostje zbrali pred cerkvijo, župniščem in v bližnjem gozdičku. Slavci so pred spominsko ploščo, ki je bila zakrita z modro zaveso, zapeli Nedvedovo Pozdravljam te, gorenjska stran! Na govorniški oder je stopil predsednik Slovenske matice, profesor na realki in okrajni šolski nadzornik prof. Fran Levec, ki je orisal Vodnikovo življenje, književno delovanje na Koprivniku in zasluge za slovenski jezik, književnost in napredek. Levec je govor končal z besedami: »Kakor mu je deželno stolno mesto pred štirimi leti postavilo veličasten spomenik, tako mu odkrivamo danes tudi v tem oddaljenem, prijaznem, pogorskem selišču v spomin njegovega pred sto leti tukaj pričetega književnega delovanja malo znamenje naše ljubezni in našega spoštovanja ter hvaležni in navdušeni kličemo: 'Slava Valentinu Vodniku!'«

Po teh Levčevih besedah so odstranili zaveso. Zadoneli so navdušeni klici »Slava!«, zagrmeli so topiči – »izkratka, to je bil lep, slovesen trenutek, ki človeku ne izgine lehko iz spomina«. Ob zaključku slovesnosti so pevci zapeli Vodnikovo Kranjec, tvoja zemlja je zdrava. Ploščo je izdelala podobarska in kamnoseška delavnica Janeza Vurnika ml. iz Radovljice.

Sledilo je skupno kosilo pod milim nebom, za katerega je poskrbel poštar in gostilničar v Bohinjski Bistrici Matej Bevc (cena kosila je bila 1 goldinar in pol). Po kosilu je bil predviden odhod v Bohinjsko Bistrico, 28. avgusta pa izlet k slapu Savica. Blejski fotograf Benedikt Lergetporer (1845–1910) je slovesno odkritje spominske plošče zabeležil s fotografskim aparatom. Fotografijo, ki je bila posneta v trenutku, ko so odstranili zaveso pred spominsko ploščo, je bilo mogoče kupiti na Bledu in v ljubljanskih knjigarnah.

Spominska plošča iz leta 1895

Župnik Jakob Aljaž in kaplan Jakob Matjan sta leta 1895 poskrbela za spominsko ploščo Valentinu Vodniku, ki se je leta 1795 skupaj z grofom F. Hohenwartom in jezuitom Jožefom Pinhakom povzpel na Mali Triglav. Plošča je vzidana v skalo blizu vrha Velikega Triglava. Na njej je napis s kitico iz Vodnikove pesmi Vršac: »V spomin VALENTINU VODNIKU, ki je bil na Triglavu 20. avgusta 1795. 'Sklad na skladu se vzdiguje Golih vrhov kamen zid; Večni Mojster ukazuje: Prid zidar se lês učit!' Ob 100-letnici postavila Aljaž in Matjan.«

Kot lahko preberemo v Planinskem vestniku, sta bila ta napis in napis na Aljaževem stolpu tedaj edina slovenska napisa na Triglavu. »Nemški turisti, videč ta napis, so čudoma spraševali: 'Je li bil Vodnik prvi na Triglavu?' Prav, da vedo Nemci, da se tudi mi Slovenci zanimljemo za turistiko; prej so mislili, da smo neobčutljivi za prirodne krasote.«

19. avgusta 1895 so slovesno odprli Vodnikovo kočo na Velem polju. Kočo je dala postaviti podružnica Slovenskega planinskega društva za radovljiški okraj. Načrt zanjo je izdelal občinski tajnik v Bohinjski Bistrici Jožef Ravhekar. Mizo in stole je podaril Jakob Žumer iz Gorij.

Damir Globočnik