Domačini so imeli omejeno gibanje; skozi Bohinj so se valile trume vojakov in karavane tovornih konj. Vojake so nastanili po vseh večjih hišah in hlevih v obeh bohinjskih dolinah; konji pa so bili pod kozolci. O tem težkem obdobju bohinjske zgodovine nam je Tomaž Budkovič dragoceno študijo s pričevanji in bogatim fotografskim gradivom zapustil že v svoji prvi knjigi, ki nosi naslov Bohinj 1914–1918, med fronto in zaledjem (1999). Čeprav bo v juliju minilo že sto let od začetka te svetovne morije, Bohinjci hranimo še precej materialne in duhovne kulturne dediščine iz tistega časa.

Frančiška Žagar (1904  ̶ 2001), Bizjakova mama iz Stare Fužine, se je še živo spominjala, kako so po nedeljski maši na dan sv. Ane razglasili mobilizacijo bohinjskih fantov in mož: »… koko j prəd cerkvəjo klicov Bajtnjekov Martən: 'Splošna mobilizacja!' S səznama j brav, kdo j mobələzeran. Ježəš Marija, koko so vpile ženske! 'Naš bo šov!', 'Naše dva ta šla!' Vso pot sprəd cerkle dəlvən so vəkále!«

Tudi oba moja stara očeta sta bila avstro-ogrska vojaka. Ded Jožef Cvetek (1882–1965) je odšel od doma že naslednji dan po razglasitvi mobilizacije; dobra dva meseca pred tem pa se je šele poročil. Znašel se je na ruski fronti v današnji Ukrajini; večkrat je omenjal kraj Kovel, v bližini katerega mu je v 2. svetovni vojni padel še ne dvajsetletni sin Janez. Ded je bil dodeljen k vojaški radijski postaji (v naslovu je zabeležil takole: K. u. k. Feldradiostat. Nr. 6), ki je bila neke vrste telegrafska naprava. Med bitkami je moral ves čas skrbeti za povezavo in hitro popraviti kable, če jih je kaj pretrgalo. Bil je tudi ranjen; v oko mu je priletel »šplitar«, da je od tedaj nanj zaznaval samo svetlobo. Ranjen je bil tudi v desnico, zato so ga prestavili v vojaško kuhinjo, kjer je kuhal za 150 mož. Ker je bil izvrsten kuhar, je kasneje kuhal oficirjem. Še naprej je skrbel za konja Putka (na fotografiji), ki ga je oficir zaupal samo njemu. Dovolil mu ga je tudi jahati, a ga je prvič vrgel na tla. Zato ga je s »šibco mav ustrahvov«, kar se mu je poznalo, saj je bil zelo »zgloncan«. S krtačo ga je moral malo »popraviti«. Od takrat se mu ni nikoli več upiral. Ko se je pred koncem vojne vračal z italijanske fronte, je konja, ki je imel s srebrom okrašeno sedlo, spravil celo v živinski vagon, da bi ga pripeljal domov. Dejali so mu, da če bi plačal določeno vsoto kron, bi mu odprli vagon in ga »potegnili na rampo«, vendar »ata niso imel dnarja, potle ni bo pa nəč,« pripoveduje stric Martin. Premišljujemo, da je bil to najbrž isti konj, saj se je vojaštvo z vzhodne fronte selilo na italijansko. Ded je rad pripovedoval o njem; doma pri Mežnarčku ta »slika« še dandanašnji visi povečana na steni. Kot razglednico jo je pisal tudi svojemu svaku z naslednjo vsebino: »Dragi Domači! Srčno vas pozdravim vse skupaj: tebe, ženo, Očeta, Mater in tudi Sovsede in prijatle. Želim vam vse nar bolše od Boga in srca mojga, Z Pozdravom Bog vas živi! Jozef«.

Marija Cvetek