Mladost je preživljala z dvema sestrama in še z dvema polbratoma na kmetiji, kjer so morale že zelo zgodaj opravljati različna dela, tudi moška. Taka je bila npr. ročna košnja.

Pri devetnajstih letih je šla v Dobrno na tečaj. Po tečaju se je zaposlila v Ljubljani v pisarni za turizem in gostinstvo. Ker pa je bilo doma veliko dela s kmetijo, so jo domači prosili, da pride domov. Tako sta z možem Francem, ki je bil krojač, delala in vzdrževala kmetijo sedem let. Večkrat je morala namesto očeta voziti goste s kočijo po Bohinju.

Po rojstvu sina in hčerke sta se z možem odločila za gradnjo hiše in jo s skromnimi sredstvi tudi dokončala. Življenje ji je minevalo v stalnem delu. Spominja se veliko dobrih in slabih stvari iz preteklosti ter še vedno spremlja aktualne novice. Ob pomoči hčerke in vse družine jo to ohranja pri zdravju, le noge ji ne služijo več tako dobro kot včasih. Vesela je obiskov sorodnikov, še posebej je vesela obiskov vnukov Davida in Petre in sedaj tudi že pravnukov.

Rada ima ročna dela, zlasti pletenje in kvačkanje. Vedno je bila polna optimizma in ljubezni, tudi do zemlje, kar ji v vseh letih življenja ohranja zdravje in veselje.

Pavlina Zorman