Lastniki železarske in topilniške industrije so konec devetnajstega stoletja v Bohinju hitro spoznali, da bi bilo potrebno ustanoviti protipožarno službo, kajti rdeči petelin je večkrat povzročal težave na železarskih in gospodarskih objektih po dolini.

Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena “Požarna bramba”, neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane ‘Požarne brambe’ v Bohinjski Bistrici. Navzoči odborniki, Janez Mencinger, Johan Mencinger (Bec) takratni župan, Jože Rauhekar občinski tajnik, Valentin Rabič (Klemenov), Jože Sodja (Skalovčov), Janez Mencinger, Martin Ravnik, Leopold Doktorič in Janez Ravnik so že istega dne po končani seji poslali prijavo v odobritev novo ustanovljenega društva na deželno vlado v Ljubljano. Pravila so bila od deželne vlade že 18. marca 1884 odobrena pod številko 2730 in poslana na okrajno glavarstvo v Radovljici. Pravila in dovoljenje je bilo poslano županstvu dne 2. aprila 1884 s številko 2528. Takoj se je izvršil ustanovni občni zbor, na katerem je bil izvoljen za poveljnika Matevž Bevc, takratni poštar in njegov namestnik Janez Miklavčič. Društvo je štelo ob ustanovitvi 63 delovnih članov. Ker društvo še ni imelo doma jim je dal Jože Sodja leseno stavbo za shrambo brizgalne in orodja. Šele leta 1895 se je sezidal sredi vasi pritlični gasilski dom, kateri se je pa v juliju 1934 dvignil v eno nadstropje, kakršen je danes. Ob ustanovitvi je društvo imelo dve brizgalni na ročni pogon in kot prva četa v Bohinju za 20 mož delovne obleke. Šele 27. oktobra 1929 si je društvo nabavilo motorno brizgalno ‘Renold’. Leta 1929 je slavilo društvo 45 letnico, 5. avgusta 1934 je praznovalo društvo pol stoletja obstoja. Drugo motorno brizgalno z imenom ‘ Rakovica’ je četa nabavila 21. decembra 1949. Avto za moštvo nabavljen 3. decembra 1949. Društvo je delovalo na mnogih požarih in elementarnih nezgodah. Prvi veliki požar pri katerem je delovalo je bil 18. oktobra 1890, ko je bila v pol ure v plamenih vsa Bistriška železarna. Na drugem večjem požaru je sodelovala 29. junija 1908 na Bledu, naselje Grad. Tretji požar, ko nas je klical plat zvona in glas roba 15. julija 1922 ob 4 uri popoldne, ko je v teku 1 ure objel 29 hišnih številk. Po poldrugi uri nam je prišla na pomoč edina motorka v Radovljiškem okraju in to Mlino Bled. Najhujši požar v našem Bohinju pa je bil 27. junija 1949, ko je v par urah upepelil domala celo Bohinjsko Srednjo vas, 58 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji. Sedaj imajo Bohinjska gasilska društva 10 motornih brizgaln. (izvirno besedilo)

Leta 1882 so ognjeni zublji uničili v Stari Fužini lopo za oglje, tako imenovan kolpern. Sin inženirja Pöckla, uslužbenca pri fužinarskem podjetju Pozabljeno, je ustanovil prvo fužinarsko požarno brambo na Kranjskem s sedežem v Bohinjski Bistrici. Uradno so jo poimenovali Prostovoljna požarna bramba v Bohinjski Bistrici. Fužinarska uprava je za prvega poveljnika imenovala Matevža Bevca, Nikolaj Bernard pa je prevzel mesto orodnega mojstra in orodjarja, orodje so deloma izdelali v domači tovarni Samassa v Ljubljani, deloma pa ga je Nikolaj Bernard izdelal sam. Na nevarnih mestih fužin Pozabljeno so namestili sedem hidrantov na pritisk vodnih črpalk iz vodnih rak. Na izlivih hidrantov so bile stalno nameščene dvometrske gumijaste cevi “metz” priključka. Razno gasilsko orodje, kot so mački, lestve, drogovi in drugo, je bilo nameščeno po delavnicah, na primer na dvorišču mizarne, pri vhodu v livarno in drugod.

Leta 1884 je bohinjsko požarno brambo pregledal Doberlet, inšpektor in starešina gasilstva na Kranjskem, ter pohvalil podjetje in gasilce za dobro pripravljenost. Že v tem obdobju so se bohinjski prostovoljni gasilci poleg gasilskih vaj začeli marljivo udejstvovati tudi petja in vaj glasbenih instrumentov. Leta 1885 so bili fužinarska godba in pevci povabljeni kot gostje na gasilsko slavje v Kranj. 

Ob uničujočem požaru in zaprtju železarne v Bohinjski Bistrici je začasno zastalo tudi delovanje Požarne brambe. Večina bohinjskih kovinarjev se je preselila na Jesenice. Septembra 1891 je izbruhnil požar na gospodarskem poslopju železarne na Savi. Takrat KID še ni imel organizirane Požarne brambe na Jesenicah, zato je vodstvo družbe ukazalo gašenje tridesetim kaznjencem državne prisilne delavnice, ki so bili sicer zaposleni v tovarni, vendar njihovo gašenje je bilo povsem ne požrtvovalno in neučinkovito, na pogorišču iskali vse kaj drugega, kot gasili požar. Generalni ravnatelj Luckmann in tehniški direktor Trappen sta sklenila oživiti požarno brambo, ki so jo že pred desetimi leti ustanovili v Bohinju.

Vir: Jože Hodnik in Prostovoljno gasilsko društvo Bohinjska Bistrica

Avtor: Janez Pikon