Logo MojaObčina.si
DANES
17°C
6°C
JUTRI
23°C
5°C
Oceni objavo

V spomin Henriku Zadelu (1924 – 2014)

Blejski planinci smo se v začetku marca letos, poslovili od našega planinskega očaka, Henrika Zadela. Decembra lani, je padel doma in si zlomil kolk. Do zadnje ure je zanj skrbela hči Nada. Kleni Notranjec, preprost, skromen, delaven in vesel mož, ki ga je poznala planinska srenja visoke Gorenjske pa še dalj, nam je vsem prirasel k srcu. Skozi dolgo in polno življenje so ga spremljale tri velike ljubezni: ljubezen do narave in ljudi, še posebej pa ljubezni do hribov in čebel. Za dolgoletno delo v planinstvu ga je večkrat odlikovala PZS. Leta 2013 je prejel srebrni častni znak. 19. januarja 2014 so mu čebelarji Bleda in Gorij na občnem zboru podelili zlati znak.
Rodil se je 8. aprila 1924 v vasi Juršče na Notranjskem, 8 km oddaljeni od Pivke. Na domači kajži je bilo deset otrok. Obiskoval je italijansko šolo, kjer je bil kot bister učenec večkrat tudi pohvaljen. A doma so bili revni, denarja za to, da bi ga dali v šole ali učit obrti, ni bilo. Že kot mladenič je šel sekat les v gozdove in med 'golcarji' pregaral pet let. Sredi leta 1943 se je pridružil borcem NOB.

 

Leta 1950 je prišel na Jesenice, kjer mu je brat Maks priskrbel delo na železnici. Priučil se je za kurjača na parnih lokomotivah. Takole se je spominjal tistih dni: »Težko delo je bilo to; vročina, prah in prepih, do osem ton premoga je bilo treba na roke zmetati v peč na vsaki vožnji.« Še isto leto se je vpisal v Planinsko društvo Jesenice, istočasno se je pridružil tudi čebelarjem. Tu si je ustvaril družino, a žena mu je kmalu umrla in mu zapustila edinko, Nado. Henrik je med nami, Gorenjci, postal pravi hribov'c – pa saj je bil to po duši že prej. Kdo le se ga ne spominja, kako jo je s težkim nahrbtnikom na ramenih in orglicami na ustih, 'primahal' na vrh gore ali pred kočo in takoj 'urezal' tisto »Na planincah«. Povsod sta ga spremljali dobra volja in smeh, zato so ga radi sprejemali in vabili za svojo mizo. Leta 1965 je v celem prehodil Slovensko planinsko pot. 'Na ajzenponu' (v službi) je vzel ves dopust in se odpravil na pot. V hribe, kamor ga je zmerom vleklo srce. V tistih letih je bil vsako leto, tudi po večkrat na Triglavu. Gor, na zasneženo goro, je vodil tudi svojo 6 letno hčerkico Nado.
Opišimo še eno veselo planinsko vandranje: pisalo se je leto 1966. V vasi Vrsno pod Krnom je bila napovedana svečanost ob obletnici smrti Goriškega slavčka, pesnika in duhovnika, Simona Gregorčiča. Tudi Henrik se je odločil, da se udeleži te slovesnosti. A po hribovsko. Prespal je v koči na planini Razor in se odpravil na Krn. Nočilo se je že, zavetišče pod vrhom Krna pa je bilo 'nabito' polno. Zato si je v zavetju travnate police pod vrhom pripravil bivak, se zavil v šotorsko krilo in poskušal zadremati. Mož predremlje hladno noč in ob svitu se izmota na plano. Zagledajo ga ovce in stoglavi trop se v diru z vrha požene dol in vanj. Blejanje in stampedo. Jarci podrejo in pomečkajo šotorček - naš junak se je rešil z begom. Proslava je že minila, ko je pred zbrane planince (nepovabljen) stopil še Henrik. Ognjevito in iz srca, kot je znal to le on sam, je odrecitiral: »Soči«. Množica je zabučala od navdušenja. Ploskanje in klici. Ko pa je še zapel »Zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic…«, so ga valovi spontanega ljudskega veselja odnesli z odra.

 

Leta 1968 se je priselil na Bled, kjer se je zaposlil kot kretničar na železniški postaji. V šali bi lahko rekli, da je bila blejska železniška postaja, predzadnja postaja na njegovi življenjski poti. Tudi tu si je Henrik napravil skromno zavetišče in vrtiček, kamor je do zadnjih dni rad zahajal. Skrbel je za rože in čebele. Rad je prebiral planinsko literaturo in še posebej poezijo. Na pamet vam je zrecitiral veliko Prešernovih in Gregorčičevih pesmi. V prvih letih na Bledu se je včlanil v PD Gorje. Pravil mi je, da se je počutil kot otrok, ko je stal poleg staroste gorjanskih planincev, pokojnega Matije Klinarja, ki je bil postaven in krepak mož. Matija in Henrik sta bila planinska prijatelja, družile pa so ju tudi čebele. Okoli leta 1974 se je pridružil blejskim planincem in že leta 1977 je postal markacist. Od takrat je dobrih dvajset let skrbel za steze na Lipanci in bil tudi vzgojitelj mlajših markacistov. Čeprav ni bil izšolan planinski vodnik, je vodil ali spremljal številne skupine planincev po vrhovih nad Lipanco, in tudi na Triglav. Na izletih je pogosto spremljal planinski naraščaj z blejske osnovne šole. V upravnem odboru PD Bled je kot markacist in mentor mlajših sodelavcev, sodeloval neprekinjeno od leta 1982.
Omeniti pa moramo še en njegov hobi: bicikel. Henrik se je, že v zrelih letih, rad udeleževal številnih cestnih kolesarskih dirk za rekreativce in še posebno vzponov na 1611m visoki Vršič. Leta 1993 je kot 69 letni senior, med prvimi štirimi privozil gor, in od veselja zajodlal in zaigral na orglice. Pravili so mu železni Henrik!
                          

Na koncu spominom zaupajmo še, da je v njegovem srcu dolgo tlela ena tiha zadnja želja. Ni mu dala miru in spokoja. Še enkrat in poslednjo bart se povzpeti na očaka, 'snežnikov kranjskih, siv'ga poglavarja'. Zaobjeti s pogledom vse, kar se očem ponuja, in se zahvaliti Bogu. Več let zapored je že poizkušal priti gor, a vedno se je kaj 'sfižilo' in mu pokvarilo načrte. Prav nazadnje, leta 2011, se je ponoči z lučjo v roki, odpravil s Pokljuke. Ob prvem svitu, ko zažarijo vrhovi, je dosegel Kredarico. Dolgo je počival. Ni se še zavedal, da ga tudi to pot spremlja zvesta sopotnica: smola. Naneslo je tako, da so ga neki planinci naprosili, če jih slika, in prijel je za kamero. Nameril je, stopil še korak nazaj in zmanjkalo mu je opore in ravnotežja. Omahnil je po skalah, si poškodoval ramo in se udaril na glavo. V koči je prebedel noč in zjutraj razočaran, utrujen in pobit, sam, brez tuje pomoči sestopil v Kot. V svojem 88-tem letu! Mož, ki so ga upognila leta, a mož neupogljivega duha...
Henrik, spominjali se te bomo!                                                  TONČEK MAROLT

Oglejte si tudi