1. aprila 2025 se je delegacija Kluba Maksa Perca Bled s praporom društva udeležila spominske slovesnosti ob 80-letnici smrti narodnega heroja Maksa Perca in padlih borcev IX. korpusa. 
Slovesnost je organizirala Zveza klubov Maksa Perca v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve, policijo, Občino Idrija in lokalno organizacijo Zveze borcev. Slovesnost je bila na Vojskem nad Idrijo. Osrednji govornik je bil minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, poleg njega pa še eden od preživelih v tej bitki g. Andrej Bolčina, star petindevetdeset let, ki je opisal delček svojih izkušenj v takratnih bojih, ko je bil star le petnajst let.

Nekaj besed o Mirku – Maksu Percu
Rojen je bil 2. februarja 1912 v Polju pri Ljubljani. Pred vojno je dokončal gimnazijo v Ljubljani, nato pa nadaljeval študij na gradbenem oddelku tehnične fakultete v Ljubljani, kjer se je povezal z naprednim študentskim gibanjem. Po napadu na Jugoslavijo je odšel v partizane in bil že leta 1941 imenovan za komandirja Stiške čete, ki je bila kasneje vključena v Štajerski bataljon pod vodstvom Franca Rozmana-Staneta. Sodeloval je v borbah z nemško soldatesko v okolici Litije, Turjaka in drugje. Ko je leta 1942 prišel na poročanje v Ljubljano, je padel v roke fašistične italijanske policije in bil interniran v italijansko taborišče Gonars. Skupaj z Borisom Krajgerjem je organiziral pobeg iz taborišča in se pridružil primorskim partizanom. Kot komandant samostojnega bataljona se je gibal na obmejnem območju Primorske, v Benečiji in Furlaniji. Julija 1943 je postal načelnik pokrajinske komisije VOS-a za Primorsko, kjer je organiziral kadrovski in tehnični aparat VOS-a na Primorskem ter skrbel za obveščanje partizanskih enot o gibanju sovražnih nemških sil ter odkrival delo najprej italijanskih fašističnih obveščevalnih centrov, nato pa nemških obveščevalnih služb. V zadnjih mesecih leta 1944 in prvih mesecih 1945 je deloval na Primorskem kot vodja prvega odseka OZNE za Primorsko, ki je pokrivala Postojno, Gorico, Tolmin, Idrijo, Kranj, Jesenice, Bled in obmejni pas v Furlaniji. VOS je imela dve liniji delovanja: varnostno in obveščevalno. Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, je varnostna linija delovala na osvobojenih ozemljih kot zaščitnica javnega reda, proti kriminalu in črni borzi, medtem ko je obveščevalna linija delovala pri zbiranju informacij o okupatorjih in njegovimi sodelavci, tako v vojaški upravi kot v civilnih poveljstvih.
Mirko Perc Maks je padel v zadnjih bojih 9. korpusa z nemško divizijo »Princ Eugen« 1. aprila 1945 na Vojskem. Z njim v skupini je padla tudi pomočnica prve sekcije Draga Tavčar, zajeli so Vita Kreigherja in ga predali domobranski politični policiji, ki ga je po krutem zasliševanju in mučenju ustrelila 5. maja 1945 v vasi Podsmrečje pri Turjaku.
(povzeto po uvodnem govoru Branka Celarja, predsednika zgodovinske komisije Zveze upokojencev MNZ Maksa Perca )

Danes se po narodnem heroju Maksu Percu imenuje 13 območnih klubov upokojenih delavcev MNZ, ki smo združeni v Zvezo klubov UD MNZ Maksa Perca.

Ni pomembno, s katere strani gledamo na zgodovino, na našo bližnjo ali daljnjo preteklost. V njej moramo videti vrednote, ki nas povezujejo, kot so pravičnost, solidarnost in domoljubje.

Vojko Mulec,
predsednik Kluba Maksa Perca