Ko smo prispeli v CŠOD Lipa, smo pomalicali, spoznali gospo Ireno, ki nas je spremljala, odložili kovčke in se malo poigrali na tamkajšnjem igrišču. Po kosilu smo odhiteli pred dom, kjer so nas že čakali vodniki in člani PD Semič. Skupaj z njimi smo se podali na Mirno goro, ki je s svojimi 1047 m najvišja gora Bele krajine. Videli smo  veliko zanimivosti - izvir Divjega potoka, drevored zimzelenih bodik, ostanke hiš in cerkve kočevarske vasi Škrilj … Z razglednega stolpa na Mirni gori se nam je odprl čudovit pogled na vso Belo krajino.

Kaj pa večer? O, planinci se imamo tudi zvečer zelo lepo. Po večerji smo imeli planinsko šolo – izpolnili smo planinski dnevnik, vsak pa je dobil še knjižico Otroci se učijo pomagati in spoznavajo reševanje v gorah. Sledil je družabni večer in smeh ob igricah dirigent, lažnivec, prenašanje plastenke z enim samim prstom …

Naslednji dan smo se po zajtrku razdelili v dve skupini. Ena je šla na sprehod po učni poti ob Divjem potoku, druga se je medtem preizkušala v lokostrelstvu in igranju disk golfa. Divji potok nas je navdušil s svojimi brzicami, slapovi, Zmajevo votlino, palčkovimi hiškami … in čemažem, ki ga je bilo vse polno. Saj res, ali veste, od kod so Črmošnjice dobile ime? Po čemažu, smo izvedeli.

Na poti domov smo se ustavili še na Muljavi, ogledali smo si Jurčičevo hišo, čebelnjak, poslikan s panjskimi končnicami, Krjavljevo hišo. Starejši otroci pa so znali povedati še zgodbo o sodbi kozlu Liscu v Višnji Gori.

Za nepozabno druženje se zahvaljujemo gospodu Janezu Petkošu in PD Bled, da smo se brezplačno lahko pripeljali v Črmošnjice in nazaj ter vsem našim učiteljicam. Veselimo se novih skupnih druženj.

Čestitamo vsem planincem, ki so prejeli zlato, srebrno ali pa bronasto priznanje. Vseh skupaj je kar 20, je zapisala mentorica planinskega krožka, Jana Černe..