»Res je, v vlogi Pripovedovalca v glasbeno-scenski predstavi Gal v galeriji se vračam v svojo ljubo Festivalno dvorano na Bledu, v kateri sem leta 2001 osvojil Prvi glas Gorenjske s Kreslinovo Namesto koga roža cveti. Takrat, pred 23 leti, se je moja pevska pot začela in niti slučajno si nisem predstavljal, da bo tako dolga in pestra, kot je in očitno še nekaj časa bo.
Gal v galeriji je nastal lani spomladi v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, v okrogli Štihovi dvorani Cankarjevega doma po znameniti pravljici Svetlane Makarovič.«

Kakšen izziv je bil za vas to sodelovanje glede na to, da tokrat nastopate v vlogi pripovedovalca?

»Poseben izziv se bo iz okrogle Štihove dvorane Cankarjevega doma, kjer gledalci sedijo povsod naokoli nas, preseliti na običajen oder blejske Festivalne dvorane. Z otroškim zborom Glasbene matice si delimo pripovedovanje zgodbe in ne glede na to, da nekaj malega zapojem šele na koncu, tudi pripovedovanje zahteva, da sem z dirigentko »na roko«, kot rečemo v glasbenem žargonu. Ves govor je namreč točno določeno ritmiziran in tudi vstopiti moram na točno določenih mestih, sicer bi glasba razpadla. Tako da taka vloga pravzaprav zahteva pevca, ki je sicer vajen peti v nekem ritmu, hkrati pa je tako dober igralec, da ima gledalec občutek, da pripoved nastaja spontano.«

Z opernimi predstavami za otroke imate sicer več kot desetletne izkušnje. Kaj mora opera vsebovati, da pritegne mlade poslušalce?

»Pri snovanju predstav za otroke se je treba znati vživeti v njihov svet, v njihov način razmišljanja in njihov tempo. Malo mora biti smešno, malo napeto, pomembno je tudi, da so vključeni kot usmerjevalci dogajanja. Vedno znova me navdušuje tudi to, da so po naštetem pripravljeni prisluhniti tudi bolj umirjenim delom, ki so bolj čustveni in običajno nosijo neko globlje sporočilo. In mladi gledalci so za to ob dobri predpripravi zelo lepo dojemljivi.«

Petju se že deset let posvečate tudi v vaši zasebni glasbeni šoli Muzičarna. Kaj vas kot pedagoga navdušuje?

»Navdušuje me predvsem to, da učenke in učenci radi sami poprimejo za inštrument oziroma vadijo petje. Glasba je zagotovo tudi terapija, saj se morajo pri vadenju popolnoma osredotočiti na skladbo. Na razpolago imajo samo svoje znanje in telo. Na tak način razvijajo miselnost, da se lahko absolutno zanesejo nase in na svoje sposobnosti tudi na drugih življenjskih področjih.«


Mojca Polajnar Peternelj