Na moj prispevek z naslovom Direktovanje “na zaupanje“, ki je bil objavljen
25.1.2024, je dan kasneje sledil odgovor, pod katerega se je podpisala
pooblaščena oseba Nika Pirnar, ki je nova sodelavka za odnose z javnostmi na
javnem zavodu Turizem Bled (v nadaljevanju: PR).

Nadejala sem se stvarnega odgovora, ki bi glede na prepoznaven ténor članka,
moral odgovoriti na vprašanje in javnosti obrazložiti, zakaj je direktor zavoda
potreboval dolgih osem (8) mesecev, da je svet zavoda opozoril na neobstoječe
pravilnike. In zakaj člani sveta zavoda v istem dolgem obdobju tega niso sami
zaznali, saj so na zavodu delovali v nepopolni sestavi? Vprašanji ostajata še
naprej neodgovorjeni. Prenašanje krivde za obstoječe stanje na predhodnico
direktorja, na gospo Romano Purkart, je deplasirano. Odgovor gospe Purkart,
objavljen dne 31.1.2024, osvetli objektivne okoliščine na zavodu v času njenega
vedejevstva. Ob zgoraj povzetem se mi poraja vprašanje, ali direktor pri svojem
delu postavlja prave prioritete in ali se zaveda deleža lastne odgovornost za
nastalo situacijo. Skrb za popolnitev upravljalskih organov, v tem primeru
neobstoječega strokovnega sveta, bi vendarle morala imeti prioriteto. Delovanje
javnega zavoda bo uspešno in učinkovito le, če se bodo pravilno delale prave
stvari ob pravem času. Dejstvo ostaja, da leto dni po začetku mandata, zavod še
vedno deluje brez strokovnega sveta.
Če PR v prvem delu svojega odgovora naslavlja moj članek, pa se zdi, da je drugi del v celoti namenjen preusmeritvi pozornosti bralca od resnične poante mojega zapisa, ki ni nič drugega kot poročilo o dejstvih in sicer brez komentarja.

Piarovsko sporočilo ali kritika?

V čem naj bi bila torej sporočilna vrednost v odgovoru napisanega?
V drugem delu, v razdelku “Poziv k tvornemu sodelovanju,“ se je PR spustila na
spolzko področje, ko ne razlikuje več med piarovstvom in kritiko ter podajanjem
(vrednostnih) ocen. Ali iz zapisanega ne veje morda namig, da kritično razmišljanje ni želeno? Ali s tem ni prekoračila Rubikon?

Spletna stran občine je javna platforma občine, enako kot občinsko glasilo Blejske novice. Dejavnost javnih glasil temelji na svobodi obveščanja..., svobodnem pretoku informacij in odprtosti za različna mnenja.
Piar je v službi organizacij, oblastnih organov v odnosu do različnih javnosti z
namenom doseganja medsebojnega razumevanja, tudi v tem, da prepriča o
pravilnosti in koristnosti neke odločitve, naloge ali postopka. Posredovanje že v
naprej pripravljenih informacij na strani tistih, ki imajo (politično) moč, pa lahko
služi tudi manipuliranju; kako zaslepiti, prelisičiti ali šarmirati javnost.
Kam torej umestiti odgovor piarovke?

Namen mojega poročanja v javnih glasilih je, da opozorim na nakane ali
nepravilnosti v zadevah, ki so v javnem interesu. Ne nagovarjam strokovnih
javnosti, pač pa predvsem sokrajane k pozornemu spremljanju in aktivnemu
odzivanju na vsakokratno tematizirano vsebino. Moj namen je informiranje, ne
pa polemiziranje ali celo širjenje negativizma. Kritičnost do oblastnikov, javnih delavcev je odraz civilne družbe, ki ji je še kako mar, kaj se dogaja. Ko (če)
kritiziram je moja pozornost usmerjena ad funktionam in ne ad personam.
Vedeti pa je treba, da izvoljeni ali imenovani funkcionarji ter javni delavci so
osebe z imenom in priimkom. Kako kot oseba percipirajo kritiko je njihova
zasebna stvar, kot je njihova odločitev, ali se bodo nanjo odzvali ali ne.
Dejstvo pa je, da je moje oglašanje deležno pozornosti in odmeva preko
občinskih meja, saj odstiram temo z zamolčanih zgodb. Odzivnost bralcev je v
razponu od pozitivnih do odklonilnih, včasih tudi “žolčnih“ reakcij. Jih pa z vso
dolžno resnostjo vzamem na znanje, saj odsevajo pestrost stališč, ki jih posamezniki zavzamejo do tematiziranih vsebin. Praviloma se nanje javno ne
odzivam, saj so največkrat obremenjena z osebnimi in čustvenimi primesmi.
Odgovor piarovke se meri z drugimi vatli, saj bi moral biti stvaren. Pa je? Ne gre
ga podcenjevati, zasluži si potrebno pozornost.

Pokroviteljstvo – vrednotenje - omejevanje

Izhajajoč iz razumevanja piarovstva kot posebne oblike komuniciranja od PR
pričakujem, da se skladno z načeli svoje stroke in ob upoštevanju kodeksa etike,
omeji na stvarno poročanje. Šablonsko nagovarjanje javnosti bolj v maniri
rumenega tiska kot stvarnega odgovora je nedostojno. Ali pa je morda namen
tega, da se odvrne pozornost bralca od predmeta poročanja in se jo preusmeri
name, kot da je “izvirni greh“ pri meni? Ali pa je namen, da v javnosti nastane vtis, kot da iščem negativnosti?
Pokroviteljsko izražena pohvala ne odmeva dobro. Sprašujem se, komu je
pravzaprav namenjena, saj v svojem članku ne naslavljam izzivov razvoja
turizma na Bledu. To je domena JZTB, ki s turistično destinacijo upravlja. Ali je
zavod pri tem uspešen oziroma tej nalogi kos, to pa naj ostane neodgovorjeno
vprašanje.
V nadaljevanju sledi (vrednostna) ocena, da “takšna pisma občanke delujejo
kot da gre za osebno diskreditacijo Blaža Vebra, saj do njegovega nastopa
funkcije gospe Sonje Dornik delovanje zavoda in vpogled v stanje ni zanimalo.“ PR kot advokat direktorja?
Na tem mestu jo pozivam, da javno obrazloži
- kaj je mišljeno z besedno zvezo “takšna pisma občanke“, torej za
kakšna pisma gre,
- da definira “osebno diskreditacijo“ , vezano na omenjena “takšna
pisma“ in osebo Blaža Vebra,
- na kakšni podlagi temelji njena ocena, da me pred nastopom funkcije direktorja B.V. delovanje zavoda ni zanimalo?
Res pa je, da dokler so LTO in kasneje zavod vodili domačini, ni obstajala
potreba vpogleda v stanje oziroma “drobovje“ zavoda. Kratko obdobje, ko je
bil zavod subjekt zasebnega prava (v obdobju vladavine tandema J. Fajfar /
M. Berčon), pa je bil glede na pravni status vpogled omejen.

Tvorno sodelovanje

Povabilo k tvornemu sodelovanju zveni kot povabilo k vzpostavitvi sistema
“talilnega lonca“. Tvorno sodelovanje v duhu iskanja rešitev za obstoječe izzive JZTB naj bo usmerjeno v vključevanje vseh deležnikov v turistični dejavnosti. Moj prispevek pa je doslej bil in bo tudi v bodoče, da javno opozarjam na ustreznost upravljanja turistične destinacije Bled kot porabnika proračunskih sredstev in z vidika spoštljivega odnosa do tega edinstvenega prostora. Ob tem razkrivam tudi zamolčane zgodbe in nekatera zatečena stanja, na katera se ne smemo navaditi, kot da gre za nekaj normalnega. Moje stališče je, da je kritična javnost nujna, ker od oblasti zahteva odgovornost, kar pomeni, da za svoje odločitve nosijo posledice.

Naj spomnim na posledice nepremišljene izjave, kot je tista izpred nekaj let, ko
je takratni direktor občinske uprave, krajše obdobje sočasno tudi vedejevec na
JZTB, danes občinski svetnik, Slovencem svetoval, da naj se v času glavne
turistične sezone Bledu izognejo in ga obiščejo izven nje. To so izjave, ki ostanejo zapisane v spominu ljudi. Toliko o “razkolu med domačini in Slovenci“ ter o spoštljivi in učinkoviti komunikaciji.

Zavedanje o moči besede bi moral ponotranjiti vsak pisoči in javno govoreči, saj
“so besede kot čebele, pikajo ali prinašajo med.“

S to mislijo z moje strani zaključujem ta javni diskurz. Pričakujem pa zgoraj
zahtevano javno obrazložitev.

Sonja Dornik