Kar lep šopek udeležencev je prišel v društveno sobo na predvečer kulturnega praznika, da bi počastili Franceta Prešerna in letos tudi Vido Jeraj.

Naša predsednica Dragica Vesković je s svojimi učenci slovenskega jezika in z nekaj sodelavci pripravila prav posebno prireditev, naslovljeno z Vidinim verzom Na okenca zagrnjena večerno sonce sije. Po uvodnih besedah smo slišali 7. kitico Prešernove Zdravljice Žive naj vsi narodi najprej v slovenščini, nato v ruščini, ukrajinščini, hrvaščini, nemščini, flamščini in angleščini, na koncu pa so jo učenci v zboru zanosno povedali še v slovenščini, kar je poslušalce zelo ganilo. V današnjem nemirnem svetu, polnem nesoglasij, trenj in vojn, je poziv k bratstvu med narodi in sosedi še kako potreben!

Drugi del prireditve je bil posvečen hčerki Prešernovega nečaka, v Zagoricah na Bledu rojeni pesnici moderne, Vidi Jeraj (Frančiški Vovk) ob 150-letnici njenega rojstva. Iz njenih pesmi (izdala je dve pesniški zbirki, leta 1908 Pesmi, leta 1921 pa še zbirko otroških pesmi Iz Ljubljane čez poljane), bogate korespondence z mnogimi slovenskimi umetniki, spominov njene hčerke Vide in vnukinje Tatjane, kritike prve zbirke neznanega avtorja in njenega mentorja Antona Aškerca o posameznih pesmih, ki v tistem času niso prav pogosto klile na ženskem Parnasu, se je pred poslušalci izrisala pesničina tragična življenjska zgodba. Posebej zanimivi so bili odlomki iz pisem Josipa Murna Aleksandrova, ki kažejo na njuno toplo poetično vez.

Na koncu prireditve smo ob spremljavi harmonike, na katero je zaigral Miran Mozetič, družno zapeli Vidino ponarodelo Navzgor se širi rožmarin. Razšli smo se v prepričanju, da je vsak bogatejši za obilo lepih doživetij ob našem kulturnem prazniku.

M. Smolej in D. Vesković