Zgodba o južni obvoznici se vleče kot jara kača. Nikoli si ne bi mislila, da bodo dve desetletji stare besede enega izmed takratnih blejskih občinskih svetnikov, ki je bil iz Gorij (današnja občina Gorje je bila še del Bleda), ko je na eni izmed sej občinskega sveta dejal, da bo severna obvoznica zgrajena pred južno, postale resničnost.

Ljudje, ki menijo, da so tako ali drugače, v tej ali oni funkciji predstavniki Bleda, zelo radi povedo, koliko davkov in dajatev da Bled plača Ljubljani in državi, kako se Slovenija rada kiti s podobo Bleda, kako da imamo absolutno nemogoče prometne razmere in podobno, kako se Blejci žrtvujemo, ker v takih nemogočih razmerah živimo iz dneva v dan.

Prvi del trditev seveda ne drži – na Bledu so davki in dajatve državi popolnoma enaki kot v Ljutomeru ali v Ljubljani. Res je, da imamo hotele in sobodajalce, vendar gre tu izpostaviti, da oboji s pridom izkoriščajo izjemno naravno danost kraja in bogato kulturno dediščino, ki sta seveda pogoj ter alfa in omega turističnega uspeha. Vsi ti hoteli in sobodajalci v kakšnem kraju brez dih jemajočih pogledov verjetno ne bi tako uspevali, mar ne?

To, da Bled potrebuje tudi južno obvoznico, je jasno vsem. Potrebuje jo predvsem zaradi zavarovanja jezera, saj bo za Bled največji doprinos obvoznice prav možnost, da se cesta okoli jezera enkrat za vselej dokončno zapre. Cesta bo izjemno pomembna tudi za Bohinjce, ki bodo vsaj do Bleda lahko potovali približno normalno. Kot pri vsaki cesti in pri vsaki infrastrukturi, gre tudi tukaj za javno dobro, in to javno dobro seveda presega korist posameznika ali posameznice. Zato ima država na voljo instrument razlastitve, skrajni in nasilni ukrep, ko drugače ne gre.

In tako smo pri bistvu – zaradi 400 metrov zemljišča, ki ga država ne more pridobiti po ustaljeni poti, se je že drugič začela razlastitev, lastniki zemljišč pa držijo v šahu celoten Bled in Bohinj, vse domačine, dnevne obiskovalce in turiste, predvsem pa Blejsko jezero, mimo katerega gre še vedno ves promet proti Bohinju.

Na tem mestu bi se najprej rada iskreno zahvalila Ministrstvu za infrastrukturo, ministrici mag. Alenki Bratušek osebno in celotni poslanski skupini Gibanja Svoboda, da so prisluhnili svetnikom Gibanja Svoboda v blejskem občinskem svetu in razumejo, da je obvoznica za Bled življenjska žila. Finančna sredstva za obvoznico ostajajo v državnem proračunu, prav tako tečejo vsi postopki, ki jih vodi država. To pomeni, da je žal problem na blejski strani, pa če se Blejci in tisti, ki so predstavniki Bleda, še tako trudijo in z raznimi zapisi, novinarskimi konferencami, na pol tajnimi obiski tega ali onega v Ljubljani, še tako trudijo, da bi resnico obrnili v svojo korist in za vse okrivili najbolj priročnega krivca – državo. Tokrat žal ne bo šlo, dejstva govorijo drugače.

Podobna je zgodba z Blejskim gradom, kjer ministrica Asta Vrečko zadaj zapira pipico, vsi tisti, ki so imeli svoje lončke prislonjene, pa zdaj seveda delajo vse, da jim dotok meda in mleka z gradu ne bi presahnil.

Obe zgodbi sta dobili celo svojo peticijo na družbenih omrežjih. Ne ena ne druga ne zdržita trezne presoje in sta prej kot karkoli drugega samo odraz dolgoletnega razmišljanja, ki je Bled pripeljal do točke, kjer je zdaj – točke, kjer se bodo razmerja morala postaviti na novo. Če se ne bodo, bomo prestopili mejo, s katere ni več vrnitve. Nekateri Blejci in nekateri, ki so na Bledu samo zaposleni, predvsem tisti, ki so na vodilih položajih v kraju menijo, da je Bled najpomembnejša občina v Sloveniji, najlepša, najboljša in podobno, za vse, kar se na Bledu slabega dogaja, pa je seveda kriva Ljubljana (beri država), ki občini pobere preveč denarja, tistega, kar bi morala narediti za Bled, pa ne naredi. Vsaka želja Bleda mora biti za državo ukaz.

Tak odnos, ki mu lahko dodamo še neokusna in gostilniška obrekovanja ministrov in ministric ter še koga s strani najbolj vidnih predstavnikov kraja in boj za lastno korist je pripeljal do tega, kar imamo na Bledu danes. Čas je, da se Bled pogleda v ogledalo.

Romana Purkart