Pogovor z umetniškim vodjo mednarodnega glasbenega Festivala Bled ob 30. obletnici
Trideset let je za umetniški festival izjemna doba. Mednarodni glasbeni Festival Bled letos praznuje častitljivo obletnico. V njegovem središču pa stoji violinist, pedagog in umetniški vodja, ki festival vodi od vsega začetka – mag. Jernej Brence.

»Violino sem začel igrati pri štirih letih v Glasbeni šoli Radovljica pri znamenitem pedagogu Franu Staniču. Mislim, da sem bil njegov zadnji učenec. Potem sem nadaljeval v Ljubljani, po služenju vojaškega roka pa sem šel študirat na Dunaj. Zakaj violina? Verjetno je bil to nekakšen moj genetski zapis. Moj stric Davorin Brence je bil namreč violinist. Star je bil 17 let, ko je umrl. Zapustil je dve violini, s katerima sem se jaz igral namesto z avtomobilčki. Eno sem razbil, na drugo sem pa moral igrati.«

Študirali ste pri priznanih imenih, tudi pri profesorjih, kot sta Frischenschlager in Sivu. Kaj je bilo tisto, kar ste kot študent prejeli, kar vas še danes spremlja kot violinista in pedagoga?

»Predvsem sem dobil znanje, vendar tu nista samo profesorja, ki sta bila vrhunska, ampak okolje. Ker nastopati s Kitajci, Japonci, Rusi, Čehi, Bolgari, Romuni, vsemi, ki so bili v razredu, je zahtevalo, da se človek potrudi. Violina je inteligentna telovadba. Na violini se v bistvu učiš gibe in toliko časa moraš trenirati, da to postane del tvojega telesa in to čimbolj nemoteč.«

Več kot 30 let že poučujete mlade violiniste in violiste. Kaj je temelj vašega pedagoškega pristopa?

»Želim, da ljudje začutijo lepoto. Da vedo, da se služba težko dobi. Meje so danes odprte, avdicije so za zaveso, konkurenca je ogromna. Smisel vsakega profesorja je, da njegovi učenci dobijo službo. In moji jo imajo.«

Festival Bled praznuje 30 let. Kakšna je bila vaša vizija na začetku?

»Ideja se je porodila že l. 1991 v eni majčkeni sobici tukaj na Bledu. Z Mirotom Mulejem in Nikom Mučičem smo dve leti razglabljali, potem pa začeli. Festival je iz leta v leto rasel, dosegli smo veliko viškov. Vsak domač umetnik, ki karkoli velja v tem prostoru, je doslej že nastopal na našem festivalu. V vseh teh letih smo nudili ogromno koncertov in dajali možnost tudi mladini.«

Kaj vam pomeni ta festival?

»Ta festival je v bistvu moj prvi otrok. Moj sine se je rodil dve leti kasneje, hčerka še kasneje. Tako da skrbim za njega kakor sem za otroke.«

Kako ste zasnovali letošnji program – kaj je bila vaša izhodiščna ideja?

»Kot midva že veva, je festival vsako leto zasnovan kot knjiga: prvi in zadnji koncert sta platnici, vmes je pa vsebina. Letos smo prvič za otvoritveni koncert vzeli domoljubne pesmi, končali pa bomo z Balkan Boysi, ki smo jih v bistvu mi v Ljubljani naučili, da ni treba hoditi v Gučo.
Vmes bo pa Iztok Mlakar, večer opernih arij in operet, improvizacije na klavirju, dve matineji komornih skupin, zaključni koncert mojstrskih tečajev, Cherry Wine – tribute to Amy Winehouse, ansambel Cello Attacca in Labodji spev.«

Je v tem naslovu kakšen podpomen?

»Nikakor, festival ima energijo in upam, da bo dočakal tudi 40 let.«

Kako lahko festivali, kot je vaš, prispevajo k ohranjanju in razvoju umetniške glasbe?

»Predvsem to, da vzgajamo mladino, da jim damo možnost nastopanja. Preživeli smo korono, takrat smo imeli, kot veste, kljub vsemu koncerte in mojstrske tečaje. Da pokažemo Bledu stvari, ki so dobre.«

Mojca Polajnar Peternelj, foto: Boris Pretnar