Za krožno rundo golfa sta dovolj dva, a poznavalci vedo, da šele ko se s palico in žogico igrišča lotijo trije, je to »tisto ta pravo«. Razlog je preprost: za koncentracijo, komentarje, spremljanje dosežkov sotekmovalcev ali uživanje v naravnem ambientu ostane več časa. Dvoboj je bil v žargonu vedno le partija, troboj že dogodek in predvsem dobra igra.

Tista sreda, 19. maja 2004, se je sprva nakazovala čisto običajna, kot še en dan v pisarni. Mrzlica ob največji širitvi Evropske unije se je polegla, temno modre zastave z dvanajstimi zlatimi zvezdami so plapolale na drogovih, blejski turistični delavci so šele vihali rokave ob prihajajoči sezoni, ki jo je zaznamovala tisočletnica prve pisne omembe kraja, člani lokalnega minigolf kluba pa so se vsak po svoje pripravljali na štirideseto obletnico najstarejšega minigolf objekta v državi, na katerem je v sklopu sedemmesečnega tekmovanja Liga v klasičnem malem golfu za pokal Slovenije potekal tretji od štirinajstih krogov. Za kakršne koli napovedi je bilo v športnem smislu še prezgodaj, na igrišču je vse potekalo kot ponavadi, prisrčno in spontano.

Stara znanca, navdušenca in rivala, prvi, ki se je službenim dolžnostim navkljub tudi med tednom redno vozil iz prestolnice na Bled, in drugi, predsednik Mini golf zveze Slovenije, sta v poznih popoldanskih urah samevala na igralnih poljih in za njima sta bili dve ogrevalni rundi brez posebnosti, njuni rezultati so se povsem ujemali s turističnim utripom po veliki noči pred binkošti. Za dobro igro, česar sta se dobro zavedala, sta Ljubljančan Danilo in domačin Sergej potrebovala tretjega. A bližal se je večer. Pod svetlobo luči je za presežek potrebno storiti še nekaj več, igra senc je namreč nepredvidljiva. Potem je zazvonil telefon in iz slušalke je zadonel navihan glas, rekoč: »Čez deset minut sem z vama ...« Tretjemu je ime Matjaž, najraje se še danes obrne na vzdevek Lojz.

Nekaj minut čez osmo so bili pripravljeni na prvi progi: popularni Lojz, ki je 20. septembra 1999 ob 21.50 postavil nov rekord s 30 udarci, Sergej, rekorder iz leta 2001, ko je 19. oktobra igrišče premagal s 26 udarci, in Danilo, z rezultatom 25 lastnik takrat veljavnega najboljšega izida, ki ga je dosegel 23. oktobra 2002. Trije takrat najboljši slovenski minigolfisti. Spontano druženje je tako obetalo dobro igro.

Ko je žogica na sedmem polju v prvem poskusu končala v cilju, je Sergej vedel, da je njegov rezultat pet udarcev pod parom igrišča, kar sta z navijaškim spodbujanjem potrdila oba prisotna. Po njegovi sedmi »enki«, do katere je prišlo na enajsti luknji, približno v času sončnega zahoda – zdaj vemo, da je bilo to takrat ob 20.28 – so zagorele luči, zapisnikar Lojz pa je igro senc hudomušno pospremil z besedami: »Pohiti, stemnilo se bo!« In nekoliko kasneje, po petnajstki, ki velja za najtežje igralno polje, je bilo sproščeni družbi na dlani, da je za nov rekordni dosežek na preostalih treh progah potrebno le »narediti ajnzer«, saj je predsednikov trenutni rezultat znašal minus devet.  »Šala mala, z lahkoto, v miže,« je navihano odzvanjal zapisnikarjev glas pod vejami stoletnih dreves. Šestnajstka – enka, sedemnajstka – enka, samo še zadnja proga, še vulkan ...

Ta dan, letošnji 19. maj, je sovpadel z binkoštno nedeljo, zato zaradi množice obiskovalcev dogodka nismo obhajali na igrišču, s palico in žogicami, kot bi se spodobilo, ampak smo spomine obujali na daljavo. »In tiho je minila dvajseta obletnica rekorda igrišča, ki še vedno velja.« Na slednje sporočilo sem prejel različna, a prisrčna odgovora. Danijev se je glasil: »Ostal bo za vse večne čase.« Matjaž je zapisal: »Nikoli ga ne bom pozabil.« Že takrat sem vedel, da sem tistih 24 udarcev, ki sem jih v prihodnosti ponovil še trikrat, dosegel v dobri družbi ob dobri igri. A prvega res ne pozabiš nikoli.

                                                               Sergej Učakar, Mini golf zveza Slovenije