Narava žari  v najlepših barvah in se ne ozira na našo bolest; živi svoje življenje, neodvisno od virusa.

Ta lepota me je v prazničnih dneh zvabila na Sveti Pavel. Ta pot ni za kondicijo, to je za dušo. Vedno jo mahnem po Podgori, skozi zaselke. Poznam vsako hišo, njene prebivalce in njihovo zgodovino, povezano z mojim otroštvom.

Ko sem prečkala Vrtovinšček pri Lozarjih in zavila po senožeti proti vrhu, me je steza vodila po spodnjem robu travnika. Pa naj bo, sem si rekla, lahko napravim velik ovinek, ker se je v soncu bleščalo polno lepote. Stari kostanji so ob pišu sipali svojo mavrico na tla, ježice so bile že prazne, zadnje ciklame so se skrivale ob kamenju.

Preden sem zavila navzgor, proti vrhu, me je presenetil železen križ. Ta je bil postavljen v zadnjem času, kajti lesen majhen križ je bil tam že v preteklosti. Na križ je nekdo postavil napis … V SPOMIN IN V OPOMIN, da, v spomin na vse, ki jih ni več med nami. V opomin pa vsem, ki si vsako jutro dajo duška z različnimi neprijaznimi besedami na družbenih omrežjih. Človeka stisne pri srcu, kajti taka sporočila zasenčijo jasna jutra, ki napovedujejo lep dan in lepšo prihodnost. 

Ne vem, kdo je postavil križ, vem pa, da je napravil dobro delo. 

Misli, ki so se oddaljevale od zgodovinskih dogodkov, ki smo se jih spomnili v tistih dneh, so me tlačile, ko se mi je na vrhu zasmejala cerkvica sv. Pavla, simbol sodelovanja, prostovoljstva in povezovanja.

Križ ob stezi naj bo res samo v SPOMIN. 

Irena Šinkovec