Rovinj je eno najlepših obmorskih mest v hrvaški Istri. Temelje ima že v rimskem obdobju, razvijalo in širilo pa se je pod oblastjo Beneške republike, kar je še danes vidno v značilni arhitekturi. Staro mestno jedro stoji na polotoku z ozkimi kamnitimi ulicami in pisanimi hišami. Po drugi svetovni vojni se je število prebivalcev močno zmanjšalo, večina italijanskega prebivalstva je odšla v Italijo, izpraznjene hiše pa so naselili pripadniki jugoslovanskih narodov. Danes mešano prebivalstvo prebiva v sožitju, kot sta nam povedala simpatična vodiča Petra in Boban, ki sta vodila vsak svojo skupino po 26 udeležencev. Najpomembnejša znamenitost je cerkev svete Evfemije na vrhu hriba, z mogočnim sarkofagom in relikvijami svetnice. Po čudežu naj bi sarkofag iz Male Azije priplaval do Rovinja, vendar ga prebivalci nikakor niso mogli izvleči iz morja. Po legendi je to uspelo šele dečku z dvema kravama. Zvonik je visok 62 metrov, na vrhu pa je bronasti kip sv. Evfemije, ki se premika po vetru in s tem napoveduje vreme. Če kdaj napoved ne drži, Rovinjčani pravijo, da ženskam itak ne gre vsega verjeti. V 19. in 20 stoletju sta delovali dve pomembni tovarni, tobačna in za predelavo rib (Mirna). Zaposlovali sta predvsem ženske, ki so jih domačini prepoznavali po značilnem vonju in jih poimenovali 'sardeline' oz. 'tabakine'. Samo ugibate lahko, pred katero tovarno je bila večja gneča fantov po končani izmeni! Tovarn danes ni več, 15.000 prebivalcem daje kruh pretežno turizem.
Po postanku in kavici na Titovem trgu (ime so ohranili) smo se odpeljali v notranjost polotoka, do Berama pri Pazinu. Gotska cerkvica Marije na Škrilinah je pravi biser in eden najpomembnejših kulturnozgodovinskih spomenikov v Istri. Po poldrugem kilometru prehojene poti smo jo zagledali, skrito med drevesi. Vodička Sonja nam je na zanimiv način predstavila nabožno vsebino srednjeveških fresk. Najbolj znan je Mrtvaški ples, ki ponazarja, da smo v smrti vsi enaki, ne glede na družbeni položaj. Freske je leta 1474 poslikal Vincent iz Kastva.
Dopoldan nas je spremljalo sonce, v Motovun pa smo prispeli v dežju, kar pa nam ni pokvarilo vzdušja. Vodič Hari je bil tako zanimiv v svojih razlagah zgodovine in sodobnega življenja, da smo mu z veseljem prisluhnili, še posebej, ker nas je povabil na degustacijo značilne 'biske' in tartufov. Po strmih in ozkih tlakovanih uličicah mesteca se je skupaj z vrstniki podil z mini vozičkom poznejši svetovni prvak formule 1 Mario Andretti, na katerega so domačini zelo ponosni. Zaradi strateške lege na hribu je bil Motovun poseljen že v antiki, pomembnejši razvoj pa je doživel v času beneške oblasti. Mesto je obdano s trojnim, dobro ohranjenim obzidjem iz 13. do16. stoletja. Med znamenitosti sodijo še mestna vrata, loža, in stolp z razgledom na istrsko pokrajino, medtem ko je župnijsko cerkev sv. Štefana zasnoval legendarni arhitekt Andrea Palladio. Pod mestom, v dolini reke Mirne, se razprostira Motovunski gozd, kjer rastejo cenjeni istrski tartufi. Zaradi svoje zgodovine, arhitekture in kulinarike je Motovun ena najbolj priljubljenih turističnih točk v Istri.
Polni zanimivih zgodb in navdušeni nad ogledi smo se vrnili v našo Ajdovščino.
Jerica Pelicon, foto Jerica in Edo Pelicon, UŽTO Društvo Most Ajdovščina




