In potem mi reče Dragan: »Še jaz bi rad nekaj rekel Tomažu!« In reče: »Hvala tebi, hvala vsem, ker ste me kot tujca tako lepo sprejeli.« In Tomaž mu odgovori: »Ti nisi tujec, ti si naš in to, kako smo te sprejeli, to so tvoje zasluge!«

Ekola, takšen je ta naš Tomaž, vedno najprej dober človek in potem dober terapevt. Za tiste, ki ga ne poznate, Tomaž Makovec je družinski človek, zaposlen v zdravstvenem domu v Ajdovščini, natančneje na urgenci. Pred približno dvajsetimi leti je postal terapevt takratnega Kluba zdravljenih alkoholikov Ajdovščina, današnjega Društva Abstinent Vipavske doline, z letošnjim decembrom pa se uradno od nas poslavlja. Člani društva, ki smo ga imeli radi, ga imamo in ga bomo imeli radi, smo ta 'URADNO' vzeli zelo zares. Tomaž nam je namreč obljubil, da bo z nami še sodeloval, res da bolj občasno, ampak ravno dovolj, da smo mu sploh dovolili oditi.

Ker, oprosti Tomaž, ma resnično ni naša krivda, če si nam zlezel pod kožo. Če ne bi bil tako presneto iskreno človeški, širokega gledanja in pri tem še zabaven, ma kdo bi se sploh sekiral nekaj časa nazaj, ko si v svojem tankočutnem stilu naznanil, da te družina potrebuje malo več in ti njih prav tako in da iz tega razloga ne moreš več biti naš terapevt. Veš, kaj bi ti takrat rekli, če bi bil samo terapevt in ne tudi naš prijatelj: »Aha, ok, razumemo, ja!« namesto »Ojej, ma nje, ma kej, ma sej si boš še premislil, nje?« In ob vsem tem imaš še eno veliko srečo in sicer, da si nam že nekaj let nazaj v naše društvo na prakso vzel Katjo, ki je že do sedaj četrtinko naša in ki je sprejela našo prošnjo, da postane ena taka velika terapevtska mama kar nam vsem štiridesetim pobalinkam in pobalinom.  Naj mi kdo ne zameri, ma jaz resnično nimam nikoli občutka, da smo mi eni resni zapeti bivši alkoholiki, ampak bolj eni navihanci, ki so se otresli ene malo pogubne razvade in sedaj nabrito kukajo v prihodnost. Do sedaj sta nam pri tem pomagala Katja in Tomaž; Tomaž v večji meri, Katja v malo manjši, v prihodnje bo pa ravno obratno.

In zato ti v tej priložnosti, dragi Tomaž, iz srca izrekamo en velik hvala za vse za nazaj in za naprej! Naši dragi Katji Zagorc pa želimo eno lepo dobrodošlico v vse štiri skupine in da ji nikoli ne bi bilo žal, da se je odločila z nami preživljati kar dva popoldneva v tednu. Nam je to veliko, upamo, da njej nikoli preveč!

Obema želimo obilo radosti in navdiha na njunih nadaljnjih poteh!

Anita Štor