Nedeljsko popoldne. Sonce je žgalo kot za stavo. Termometer se je bližal četrti desetici. Kam naj se obrnemo? Svetovni splet je bil naš vodnik in svetovalec. Sveta jama pri Socerbu. O njej smo že slišali, vendar … Primorka je bila za silo prevozna, tako smo še pravočasno pristali v gozdiču, od koder je vhod v jamo. Vsako nedeljo, ob dveh popoldne, popelje jamski vodnik obiskovalce v edino podzemno cerkev na Slovenskem.

Po nekaj stopnicah smo prišli v podzemlje, kjer je bila primerna temperatura. Čudili smo se kapnikom, kapniškim zavesam, tudi stebrom. Kakšen čudež je naredila narava! Jama je dolga 231 m in globoka 44 m, po tipu je ledenica. Je naravna vrednota, državnega pomena.

Od kod izhaja njeno ime? Zgodba pravi, da je poimenovana po sv. Servulu, Socerbu, ki je bil eden najvidnejših krščanskih mučencev. V njej naj bi živel puščavsko življenje. Po božjem ukazu naj bi 12-leten zapustil družino in skoraj dve leti preživel v Sveti jami. Ko se je vračal v Trst, je s križem premagal strupeno kačo. Ker je čudežno ozdravil več ljudi, so ga po naročilu tržaških oblastnikov vojaki najprej polili z urinom, nato pa zažgali. Pokopan je v stolnici sv. Justa v Trstu.

Kult čaščenja tega svetnika je zelo star, njemu je bil namreč posvečen prvi samostan, o tem se je ohranila listina že iz leta 819.

O Sveti jami zasledimo slikovit opis v Valvasorjevem delu. Jamo je obiskoval iz dveh vzrokov, namreč iz radovednosti in zaradi potrditve svojega raziskovanja podzemnih voda. V ponvicah jame je vedno voda. Ljudje so se zatekali ponjo, vendar je vedno ostajala. Valvasor jo je imenoval sveta voda. Od kod prihaja, saj je vendar Kras skoraj brez nje? Krasoslovci znajo pojasniti njen nastanek.

Romanje v Sveto jamo je bilo zelo pogosto, Tržačani so v jami iskali tudi ohladitev. Dandanes je romanje 24. maja, to je na obletnico smrti mučenika Socerba.

Vodič nam je povedal anekdoto o graščaku, ki si je napravil klet v jami, v njej spravil vino, vendar se mu je skisalo. Pijača naj ne bi sodila v posvečen prostor. Ohranjen je lepo izklesan obok, ki je vodil v klet.

Oltarja v jami ni več, o njem priča le kup kamenja. Nad vhodom v jamo pa stoji spominska plošča, ki pripoveduje o življenju jame med 2. svetovno vojno.

V jami nismo opazili rastlin in tudi živali ne, le posamezen netopir je visel s stropa.

Toploto je tisto nedeljo zamenjal hlad, znano se je dopolnilo z neznanim in preteklost si je dala roko s sedanjostjo. Pod črto, naš obisk je bil koristen.

Po nekaj metrih se nam je od gradu Socerb odprl prekrasen razgled po Istri, njeno gričevje in posamezne vasice; naš pogled je na drugi strani zaobjel Trst, naša obmorska mesta in zaledje, kar vzbuja zanimanje mnogih turistov.

Irena Šinkovec