Šolska vrata so se 1. septembra odprla in za leto dni so se zaključile počitniške dejavnosti. Tudi na Rdečem križu v Ajdovščini je v poletnih mesecih potekalo počitniško varstvo otrok, največ učencev prve triade. Zadnji avgustovski teden so se srečanja in druženja učencev na Rdečem križu tematsko obarvala, glavna tema dela je bilo otroštvo pisatelja Bevka in njegova mladinska dela. Nanje so bili povabljeni tudi učenci, katerih materni jezik ni slovenščina. Torej ob prijetnem so nekateri pogovori, spoznanja in vaje že dišali po šoli, namreč brali smo odlomke nekaterih Bevkovih del, se igrali izštevanke, se pogovarjali o pastircih, o pestrnah in o paši. Novosti, bi lahko rekli, čeprav so stare, vendar naše so.  

Zadnji počitniški dan smo se odpeljali v Bevkovo rojstno vas Zakojco. Avtobus je že v jutranjih urah rezal kilometre skozi umito naravo. Na drugem ovinku pred Črnim Vrhom smo zaman iskali Triglav, namreč zakrivala ga je gosta megla. Vendar zjasnilo se je nebo in pozdravilo nas je toplo sonce. Rodil se je lep dan, eden redkih res lepih poletnih dni.

V Idriji smo se ustavili le na avtobusnem postajališču in pomahali reki Idrijci. Naša pot se je začela vzpenjati, vsak kilometer je bil višji in z vsakim kilometrom je bila ožja pot. Opazovali smo živino, ki je niso čuvali otroci, ampak električni pastirji. Ker je narava edinstvena, smo ob cesti opazili srne, črede ovac, koz in še marsikaj. Narava nam je ponujala vse, kot bi se peljali v Indijo Koromandijo, kot je zapisal pisatelj. Do njegove domačije smo kak kilometer šli peš. Opazovali smo bogato obložene jablane, vabile so nas hruške, res, bilo je od vsega. Pred Bevkovo hišo, ki ni njegova rojstna hiša, ampak jo je kupil ded na dražbi, nas je čakala prijazna kustosinja. Hiše, v katero so ga prinesle lisice neke noči, ni več. Gospa nas je popeljala skozi pisateljevo otroštvo in skozi njegove mladinske povesti. Spoznali smo pastirce, pestrno, Grivarjeve otroke in še marsikaj. Učenci so se čudili čevljarskemu stolcu, majhnim prostorom in neznanemu orodju, ki je razstavljeno.

Ko smo spoznali lepo, polno domišljijskih zgodb, notranje bogato, a revno pisateljevo otroštvo, je sledila še obvezna fotografija za spomin. Pot nas je vodila do turistične kmetije, kjer se je prileglo nekaj sladkega. Vedrina dne se je vselila tudi v učence, živahnost je dihala na vsakem koraku. Nad nami se je dvigala Kojca, po kateri je dobila tudi vas svoje ime. Črna prst, v družbi visokih gora, nas je vabila od daleč. Pod nami pa se je stiskala Baška grapa, obdana s strmimi pobočji južnih bohinjskih gora. Na pot v Zakojco smo povabili tudi Ukrajince, ki so obiskovali tečaj slovenščine v preteklem šolskem letu. Čudili so se našim hribom, navduševala jih je čista narava, klanjali so se lepotam, ki mejijo že na umetnost, kot bi bila namenoma sklesana in ustvarjena podoba za domovino majhnemu narodu.

Čas je pretrgal veselo igro otrok in motor avtobusa se je vžgal. Odpeljali smo se iz Zakojce in si želeli, da bi se dan nikoli ne končal. Bil je lep, vesel, primeren zaključek počitnic, le datum je opozarjal na začetek nečesa resnega.

Prepričana sem, da so bili prvi septembrski koraki skozi šolska vrata pogumnejši tudi zaradi lepih doživetij v cerkljanskih hribih.

Irena Šinkovec