Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 17.10.2017

oblačno
Ponoči bo jasno, po nižinah in ob morju bo ponovno nastala megla. Najnižje jutranje temperature bodo od 3 do 9, ob morju do 12 stopinj C.
7°C | 23°C
sreda, 18.10.2017
9°C | 21°C
četrtek, 19.10.2017
10°C | 22°C
petek, 20.10.2017
9°C | 21°C
sobota, 21.10.2017
12°C | 19°C
Opozorila
Ponedeljek, 16.10.2017 ob 19h
Dodatnega opozorila ni.
7°C
23°C
oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Verske

To je čudež, ki smo ga naredili z vami, z ......


ŠOLSTVO, VERSKE

| |
25.11.2013      18:48
A A

To je čudež, ki smo ga naredili z vami, z dobroto Slovenije!


S temi besedami se je misijonar Pedro Opeka v petek, 22. novembra, zahvalil polni dvorani Škofijske gimnazije Vipava - za vse darove, ki so pripomogli, da danes množica Malgašev živi, po njegovih besedah, svobodno. Srečanje z njim je sicer potekalo že dopoldne, a to ni bila ovira za mnoge zunanje obiskovalce, ki so prišli v Vipavo in ga skupaj z vipavskimi dijaki in zaposlenimi ter učenci bližnjih osnovnih šol in zavodov pozdravili stoje, z bučnim aplavzom.


Deli:

Kaj napisati o človeku, pred čigar veličino dobrote se v svoji zahtevnosti po 'zmeraj več' počutimo tako malenkostni? Kako pisati, da z besedami hvale enostavno ne naredimo krivice njegovi odprtosti, spontanosti in skromnosti? In nenazadnje, kako v teh nekaj vrstic strniti vse, kar je misijonar Pedro Opeka, 'dober prijatelj' malgaških revežev, v dveh urah razgrnil pred nami? Verjetno mi ne bo prav uspelo, a naj bodo te vrstice tudi nekakšna zahvala, da so med nami taki ljudje.

Pedro Opeka je med svojo enotedensko turnejo po Sloveniji obiskal mnoge kraje, predaval v Unionski dvorani v Ljubljani, soustvaril misijon v Vipavskem Križu, nato pa napolnil tudi dvorano Škofijske gimnazije v Vipavi. V srečanje sta nas najprej popeljali dve pesmi, Terčeljeva in Vodopivčeva Vipavska ter Avsenikova Slovenija, od kod lepote tvoje, s katerima je mešani pevski zbor ŠGV začel druženje z leta 1948 v Argentini rojenim misijonarjem, ki nikoli ni pozabil, da je sin slovenskih staršev. Ravno tako kot ni pozabil slovenščine. Vse nas je v trenutku vase posrkalo njegove pričevanje, v katerem nam je predstavil svoje že 24-letno delo na Madagaskarju, pričevanje, ki kaže njegov neizmerni optimizem, hvaležnost in upanje, podprto z besedami, s katerimi nas je tudi do srca nasmejal. »Vesel sem, da današnje srečanje vodijo mladi; tudi sam sem bil dijak in nisem bil ravno navdušen nad nekaterimi predmeti. A danes vem, da so potrebni  /…/ Mislil sem, da je nedelja praznik; zdaj sem že sedem dni v Sloveniji – sedem dni samega praznika! Hvala vam, da je življenje praznik! Na Madagaskarju se je potrebno vsak dan znova dvigati, vsak dan moramo živeti upanje. Zato je, ko rečemo upanje, za nas ta beseda polna tudi bolečin. Ko ste na smetišču videli toliko trpljenja, toliko gorja, to upanje prihaja kot dar. To upanje je v vsakem od nas, samo prebuditi ga je treba /…/ Vi mladi, bodite svobodni za dobro, sprejmite izzive današnjega časa s korajžo. Če imate duha, vero, boste preživeli. Mi to delamo na našem smetišču. Ko sem pred več kot dvajsetimi leti prišel na smetišče, videl tam otroke, matere, skupaj z živalmi, ko sem videl te brate in sestre, sem ostal brez besed. Tistega večera nisem spal; prosil sem Boga, naj mi pomaga, da bom nekaj naredil.« In naredil je ogromno. Danes je v skupnosti misijonarja Opeke na Madagaskarju okrog 20.000 ljudi, skoraj 12.000 mladih, otrok smetišča, ki redno obiskujejo šolo, kar je po misijonarjevem mnenju predpogoj, da se rešijo revščine. »Ko sem začel delati na smetišču, sem bil že petnajst let na Madagaskarju. Z mladimi smo imeli srečanja in kovali načrte, kaj naj kot kristjani naredimo za skupnost. Mnogi od teh mladih so šli študirat v Atananarivo (glavno malgaško mesto). Poklical sem jih in jih vprašal, če se še spomnijo na naše obljube, povedal, da imam zanje neko delo, ali gredo z mano. In so rekli: 'Misijonar, gremo z vami!' Tako smo začeli s to avanturo in danes smo pravo ministrstvo za revne /…/ Naše šole so seveda drugačne kot tukaj: ni klopi, ni laboratorijev, vse si je treba predstavljati. Vendar so naše šole zelo uspešne: npr. na Madagaskarju je letos maturo opravilo 47 % dijakov, mi smo imeli 83 % uspešnost. Ko sem v nedeljo pri maši, ki se je pri nas udeleži po 7000 vernikov, to povedal, je vse vriskalo in pelo /…/«

Dve uri v srečanju z misijonarjem sta minili kot hip; ena za drugo so se nizale po eni strani silno preproste misli (nič novega da nam ne bo povedal, je rekel na začetku), po drugi strani pa se nam je zdelo, da nič ne more biti tako vsakdanje in preprosto, če prihaja iz tako zelo drugačnega življenja, kot ga živimo mi. In dijaki so ga spraševali ravno o tem, npr. kaj ga je iz udobja tako Argentine kot Evrope gnalo v Afriko. In je rekel (v simpatični romanski skladnji): »Sem šel zaradi upanja, iz idealizma. Sem si rekel: 'Saj nisem rojen samo zato, da bi jedel in spal!' Sem šel na novo pot. V neznani svet, zaradi vere, ki sem jo dobil od staršev.« Kar nekaj dijakov je povedalo, kako se jih je dotaknil večkrat nagrajeni dokumentarni film Pedro Opeka – dober prijatelj, in misijonar se je najprej zahvalil ravnatelju Misijonskega središča Slovenije, Stanetu Kerinu, in avtorju dokumentarca, Jožetu Možini, ki ga je na slovenski turneji tudi spremljal, ter hkrati hudomušno in s svetopisemskimi besedami povedal znano resnico: »Ker ste videli film, je to prepričljivo, ker ste videli, verjamete. Tako je, da se moramo poslužiti tudi teh medijev, da oznanjamo dobroto!« Seveda pa mladi niso mogli mimo misijonarjevega navdušenja nad nogometom; in povedal je, kako je pri sedemnajstih sledil Božjemu klicu in se s težkim srcem odpovedal profesionalni nogometni karieri, kako uspešni so nogometaši njegove skupnosti ter kako je spoznal dva znamenita francoska nogometaša, Zinedina Zidana in Erica Cantonaja, ki sta ga oba obiskala na Madagaskarju. In tako je beseda nanesla še na pomen športa za mlade, pa o tem, kako bi se morali med sabo več pozdravljati, spomnili smo se Andreja Žigona – Aleluje, ki je predano zbiral denar za misijone, in še in še.

Ko sta mlada voditelja zaključila uradni del srečanja, so se okrog Opeke strnili obiskovalci, počakali, da jim je podpisal knjigo, demonstriral, da še zna streljati na gol, vsakega objel in pogledal v oči (s posebnim navdušenjem tudi najstarejšo, 95-letno obiskovalko iz zavoda Pristan). Mogoče o nas ne bodo nikoli napisali knjige, mogoče nam tudi streli na gol ne gredo najbolje – zmoremo pa biti prijazni in dobri drug do drugega ter si iskreno pogledati v oči.

Bojana P. Kompara

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Ajdovščina!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Časopis Latnik
Številka: 190
Izšla: 29.09.2017
Poglej Pdf
Prelistaj E-izdajo

Bodite prvi pri oddaji mnenja.