Logo MojaObčina.si
DANES
15°C
8°C
JUTRI
19°C
8°C
Oceni objavo

Razmišljanje ob razstavi jaslic

Zgodba pravi, da je Frančišek Asiški ob polnočni maši leta 1223, s svojimi sobrati v votlini pri Grecciu, dal k oltarju postaviti jasli s slamo, dodal osla in vola in s to scenerijo želel nazorno prikazati okoliščine Jezusovega rojstva. To naj bi bil po nekaterih virih začetek današnjih jaslic.
Frančišek ni bil kdor si bodi. Bil je kritik in reformator Cerkve… in ostal živ.

Po stoletjih prevzetnosti, oholosti, nadutosti, korupcije, nemorale  in neomejenega vladanja Institucije, je instinktivno začutil, da je treba narediti preobrat. Boga je treba vrniti med navadne ljudi, v njihovo življenje in čustvovanje.

Rojstva učlovečenega Boga ni želel prikazati z zunanjim bliščem in veličastjem  kralja ali vladarja, ampak enostavno kot rojstvo človeka. Po eni strani izjemnega, po drugi pa povsem običajnega, ranljivega, nemočnega bitja, rojenega v sovražni svet, v revščino in pomanjkanje, izgnanstvo, brez doma in strehe nad glavo.

To je bila Frančiškova osnovna ideja.

Približna zasnova jaslic, kakršne poznamo, se je zares začela oblikovati šele mnogo kasneje, predvsem v času protireformacije, pod okriljem jezuitov in drugih redov.  

Posebej redovnice so pogosto izdelovale kipce Jezuščka v zibelki, ga negovale in ljubkovale  kot bi bil živ. To je bila poleg intimne pobožnosti za mnoge tudi kompenzacija neuresničene želje po materinstvu.

Iz samostanov so si »prave« jaslice počasi utirale pot na dvore, prevzemalo jih je plemstvo in sledile so jim premožne meščanske hiše.

Naše kmečko ljudstvo jaslic (po navedbah Nika Kureta), pred 19. stoletjem ni postavljalo, obstajale pa so nekatere druge oblike božičnega in prednovoletnega krašenja prostorov in zunanjščin.

Šele 19. in potem 20. stoletje sta pomenila razmah sedaj nam poznanega jasličarstva. Likovne, oblikovne in izvedbene rešitve so se menjale časovno, razlikovale pa so se tudi po pokrajinah. Izvirne, doma izrezljane lesene ali keramične figurice, delo številnih neznanih domačih talentov, so počasi nadomeščali industrijski odlitki iz sadre, ceneni tiski in nazadnje, danes, plastične figurice.  

Včasih je že kazalo, da je veselje do lastnega ustvarjanja, tudi pri jaslicah, uplahnilo zaradi poplave kupljivih izdelkov po nizki ceni.

Pa se črnoglede napovedi niso uresničile.

Elementarna želja človeka po tem, da svojo idejo izrazi in uresniči z delom lastnih rok ter tako oblikuje izdelek, je bila in je močnejša od vsega drugega.

Ob obisku razstave jaslic v Domu krajanov v Vipavskem Križu smo se lahko ponovno prepričali, da žive, brbotajoče ustvarjalnosti ne more zaustaviti prav nič.

Koliko dobrih idej, tehničnih rešitev, napora, večje ali manjše rokodelske spretnosti in smisla za lepo je bilo vtkano v razstavljene izdelke, ki so se sicer pretežno formalno držali tradicionalnega, domačijskega vzorca iz davno minulih let, videti pa je bilo tudi presenetljive inovacije, drugačne poglede in sveže miselne vzorce.

Pri marsikaterem eksponatu je bilo moč opaziti  kritično premišljanje avtorjev o sodobnosti in iskanje vzporednic s časom pred dobrimi 2000 leti. Predvsem imam v mislih dela odlične skupine avtorjev s Ceste, ki so z »jaslicami narodov« preskočili ustaljeno ikonografijo in nam predstavili univerzalni svet in probleme, ki so nam  postali še kako blizu.

Mogoče je najbolj pretresljivo upodobila grozečo vizijo sveta  Marta Rustja s svojim keramičnim izdelkom, kjer v prazno, pusto, izžgano in nerodovitno zemljo nemočno in zgroženo strmijo oče, mati in otrok, pa tudi Majda Šelj s prikazom raztreščene zibelke in bolečini ob izgubi otroka.  

Naporna in zamudna ročna dela v tišini in samoti očitno ustvarjalca jaslic ob podoživljanju Jezusovega rojstva spodbudijo tudi h kontemplaciji, k razmisleku o sebi, človeku, Bogu, življenju in svetu, pa tudi trpljenju.

Danes nam »Jutrovo«, kot so včasih imenovali Bližnji vzhod, pomeni sinonim za razdejanje, vojno, smrt, grozo, krivice….in neštete begunce. Zaradi sovraštva vsemogočnega pohlepa, nadutosti, želje po moči in zvečine v imenu interesov bogatega dela sveta.

Zgodba se dogaja sedaj. Prav danes stotisočeri »Jožefi« in »Marije« bežijo iz resničnega,  pekla v navidezno obljubljeno deželo in tisočero »Jezuščkov« bo rojenih v begunstvu, verjetno celo brez tople »štalice« in prijaznega volička in oslička v bližini.

Na »Jutrovem« se danes namesto zvezde repatice na nebu prikazujejo sledi bombnikov in raket, pojoče angele pa nadomešča zlovešče brnenje brezpilotnih letal.  Kam je odletel golob, simbol Miru in Sv. Duha, ne ve nihče in Trije kralji bodo očitno še dolgo tavali.

Andrej Perko, ob Božiču 2015

Oglejte si tudi