Tudi naša kapela, srce dijaškega doma, se je spremenila; da bi se zavedali svoje majhnosti in nepomembnosti, sedimo na tleh. Ko se zbiramo k molitvi, prižgemo svečo, postavljeno v sredo kapele. Kakor se ta sveča použiva sama vase, tako se tudi naše življenje počasi použiva in se izteka. Če nekomu nekaj dobrega storiš, če mu nameniš kakšno lepo besedo, se tvoje življenje zasveti, postaneš luč. K temu nas spodbujajo koščki ogledala, ki ga zalepimo na vrvi, izobešene po kapeli. Več kot bo dobrih del, več bo ogledal in več kot bo ogledal, bolj bo prostor svetel.  Niti postaje križevega pota niso ostale na svojem mestu, za zidovi kapele. Kristus je trpel za nas in še vedno trpi z nami in nas spremlja, zato smo slike ponesli po celem dijaškem domu. Naj se nas post tako dotakne, da bomo na velikonočno jutro zapeli alelujo kot novi, boljši ljudje.

Boštjan Dolinšek