Je pa navada, da so naši gostitelji vedno znova kriški patri, pa tudi celotna vasica na griču sama, saj so ozke kriške ulice pogosto dirkalne steze ali skrivnostni labirinti,  po katerih tečemo vsi; otroci, najstniki in animatorji. Udeleženci, od predšolskih pa tja do fantov in deklet devetega razreda osnovne šole, namreč navdušeni skozi igre spoznavajo zgodbe različnih junakov (letos je bila rdeča nit tedna zgodba o italijanskem svetniku Dominiku Saviu) in se skozi njih, s svojimi otroškimi očmi, učijo videti tudi globji pomen. Razgrajali pa nismo zgolj prej omenjenih ulicah, ampak smo se zabavali izven zidov srednjeveške vasice, ko smo se po skupinah razkropili po Vipavski dolini (Skrilje, Stomaž, Ajdovščina, Šturje, Dobravlje), kjer smo prvič združevali svoje moči in utrjevali medskupinske vezi, se odpravili na skupni pohod na Ustje in po poti ob različnih izzivih in nalogah nabirali posebni Dominikov šopek iz vrtnic, vijolic, žitnega klasja, zimzelena in lilij ... Naši sprehodi resda niso bili najdaljši, je bilo pa kljub temu iz dneva v dan vedno bolj čutiti njih vročino. Čeprav je na začetku tedna glede vremena  kazalo bolj slabo in smo postajali še bolj hvaležni za trdne šotore Civilne zaščite, ki so zdržali tudi nalive in nevihte, so bili po nekaj dneh naši strahovi za nadaljevanje našega skupnega zadnjega tedna popolnoma neupravičeni. Sonce je naslednje dni vedno bolj sijalo in grelo, da smo osvežilni 'dež' priklicali kar s klicem članov PGD Ajdovščina, ki so nam z veseljem priskočili na pomoč z nekaj curki čudovito hladne vode in tudi poučnim delom naše vsakoletne tradicije vodnih iger. Za vse to norenje smo potrebovali kar obilico energije, za kar pa so vestno skrbeli kuharji gostilnice Da Fonzi, kar nam je bilo v veliko veselje in slast. Le tukaj se nismo trudili posnemati skromnega svetnika, naši obroki so bili namreč prav gosposki!
Zbira se vedno več otrok, ki pridejo, da bi se učili, predvsem pa zabavali, sprostili in srečni prepeli ter preplesali teden s prijatelji, starimi znanci pa tudi tistimi, ki jih srečajo le enkrat na leto, saj prihajamo iz vseh koncev naše domovine, ne le iz Vipavske doline. Predvsem pa nas vedno znova veže skupaj močna želja, po viru čistega otroškega navdušenja, s katerega se vsi napajamo, tako tisti najmlajši, kot starejši, ki se iskrive otroškosti z leti ponovno učimo.
Barbara Kobal