Kot je znano, je PD Ajdovščina v preteklem letu obeležila 120 let delovanja. Uradni začetek planinstva v zgornji Vipavski dolini pa se beleži 16. november 1903 pod imenom Ajdovsko-vipavska podružnica, katera pa je bila osnovana že v začetku tega leta. Prvi skupni izlet se je organiziral na binkoštni ponedeljek k sv. Hieronimu na Nanos leta 1904.
Na pobudo najmlajšega društva PD Podnanos smo združili moči in ideje ter uspešno izvedli spominski pohod k sv. Hieronimu. Štart pohoda je bil v Ajdovščini, od koder smo se odpravili proti Vipavi. Ob 13 h smo se na Gradišču združili z vipavskimi planinci in skupaj nadaljevali pot proti Eko koči na Nanosu. Tam so se nam pridružili še pohodniki iz Podnanosa in Lozic. Vsi skupaj smo v strnjeni koloni in prijetnem vzdušju nadaljevali proti cerkvi, kjer nas je že pričakala večja množica pohodnikov. Prispeli iz različnih smeri, z namenom počastitve dvojnega praznika. Kot že vrsto let je ob 17.00 potekala slovesna maša in nagovor predstavnikov planinskih društev. Ob zaključku je duhovnik podal še par zanimivih obletnic: 400 let od posvetitve oltarja , cerkev je še starejša, v Podnanosu pa obeležujejo 750 letnico.
Kot je v planinski navadi, se je druženje nadaljevalo pred cerkvijo ob dobri hrani in vipavski kapljici. Veselje in dobra volja se je širila med planinci ter tkala nove načrte in prijateljstva. Ko se je začelo že temniti, je posijala svetla zvezda zanimivega človeka, ki se mu ni mudilo domov. Po krajšem razgovoru je z nasmehom in šmarnicami v roki iz žepa povlekel nekaj listov papirja, nas opozoril na slog tedanjega pisanja in nam prebral članek o veliki božji poti, ki je bil objavljen v katoliškem časopisu Zgodnja Danica. Za to prijetno presenečenje se moramo zahvaliti Juriju Rosi, zgodovinarju iz Poreč.
Prepis iz časopisa, kot nam ga je prebral Jurij Rosa:
Velika božja pot pri sv. Jeronimu na Nanosu
Neko posebno veselje so naši pobožni spredniki imeli, verhe gričev, hribov in gora s cerkvami olepšati; in zakaj so nekdaj cerkve tako radi na hribe stavili? Sej je veselo v dolinah in ravninah. Res je: ali neko posebnost tud gore imajo. /…/
Tudi na berdu julskih planin, na visokim Nanosu (Nanos je čez 4000 stopal nad morjem) se znajde cerkev, ktera s svojim milim in le vender močnim glasam večkrat v letu obilo ljudstva iz bližnje in daljnje okolice k sebi privabi. Na Nanosu stoji velika romarska cerkev, posvečena našimu srečnimu rojaku, sv. Jeronimu. Vsako leto se na ti stermovisoki planini 5 večnih maš opravi, zraven druzih, ki jih verno ljudstvo, katero do sv. Jeronima posebno zaupanje ima, najema. Slednji binkoštni ponedeljik je pri sv. Jeronimu o lepem vremenu slovesno duhovno opravilo, k kterimu sila veliko ljudi iz cele ipavske doline, iz Pivke, Krasa, iz Tersta in Gorice priroma. Vsake starosti, vsac'ga spola se najdejo ta dan, ki po nevarnih stezah med skalovjem in germiči proti verhu plezajo, s serčnimi željami tudi kaj težavniga za nebesa storiti. Romarska cerkev na Nanosu je prostorna in pobožno serce s straham in spoštovanjem navdaja, čeravno s posebnimi lepotijami ni ozaljšana, in tudi biti ne more, ker je cerkev celo jesen in zimo zaperta, zraven tega pa še burji, snegu in dežju in megli tako odperta, de zunaj altarjev, katerih lepi beli marmelj od same mokrote že zelenkljat prihaja, bi v kratkem vse segnjiti in spersteneti moglo. Zvonik je nizek in zavolj neverjetno močne burje le malo visokejši od cerkvene strehe. Vse je tako terdno in iz lepiga kamnja zidano, de slehern, ki to delo na tako visoki gori vidi, zaklicati mora: O srečna gorečnost minulih časov! Zavolj lepiga vremena, ki se je z jutram binkoštniga ponedeljka kazalo, je tudi letos veliko romarjev na Nanos prišlo, in zraven druzih, je bilo kakor druge leta veliko Pivčanov. Že poldrugo uro pred sv. opravilam je bilo vse živo krog cerkve, ki so na gričih sedeči lepotijo z zeleno odejo ogernjene ipavske doline občudovali. Pač res je bilo zraven še rujaviga Krasa v dolini lepo, vertu enako obdelano deželo ogledovati kaj lepo, kaj veselo! Vedno bolj in bolj se je množilo število pobožnih, in veličastna božja veža se je vedno bolj in bolj polnila, posebno pa takrat, ko je jelo k sv. opravilu vabiti, in v kratkim je bila vsa cerkev polna.
(Zgodnja Danica, 2. 6. 1853, št. 22, str. 92)
Hvala vsem udeležencem in članom, ki so pomagali pri izvedbi jubilejnega pohoda.
Damjan Pregelj, PD Ajdovščina
