spremlja, če ta želi to ali če noče,
in ko z njim prek zadnjega klanca
pride, na grobu njegovem joče. (T. P.)
V dneh, ko poletje razsipa svoje bogastvo, smo se planinski prijatelji in vaščani poslovili od Stanislava, Staška, Rovtarja iz Kamenj. Usoda ga je iztrgala iz vrst planinskih prijateljev sredi lepote, mogočnosti – sredi narave. Zdi se, da si je za svoj zadnji pogled izbral najlepši košček naše domovine, to je raj od Vodnikove koče proti Studorskemu prevalu. Poslovil se je od Triglava, ki ga je vsako leto pozdravil z veterani, s katerimi je od začetka pohoda, od stolpa do stolpa, meril korake od Nanosa na Triglav.
Tiho in brez pozdrava se je umaknil iz naših vrst, ki jim je pripadal od svojega zavedanja. Mala gora je bila njegov drugi dom. Svoje roke je ponudil za vsako akcijo, ki so jo Kamenjci organizirali. Košnjo okrog ljubljene koče je čutil kot svojo dolžnost. Pomoč je ponudil vsem, ki so mu v življenju prečkali pot. Pomagal je graditi kočo na Matajurju; zamejskim planincem je podarjal posebno pozornost. Klanjal in občudoval je lepoto narave v domačih in tujih gorah. Te so mu bile življenjski smisel, nudile so mu zavetje, mir, vračale so mu energijo. Za posebne naloge v planinskih vrstah ga je Planinska zveza Slovenije odlikovala z bronastim in srebrnim znakom.
S spoštovanjem in z ljubeznijo do slehernega vaščana je zajemal življenje v domačih Kamnjah. Odlikovali sta ga poštenost in skromnost, ki ju je dobil kot dediščino v domači narodnozavedni hiši. Čeprav doma ni bilo bogastva, je bila popotnica, s katero so ga starši poslali na pot gradbenika, velika, kažipot mu je bila v življenju, zato so ga cenili delovni prijatelji, zato so ga spoštovali gospodarji.
Vodilo ga je prepričanje, da je dobrota vodnica življenja, zato je potrebno dobre stvari deliti z drugimi.
Skromnost ga je oblikovala v Človeka z veliko začetnico, zato je ob njegovem tihem in nepričakovanem slovesu sivina zavila rodno vas in zaskelelo je v mnogih srcih v naši dolini.
Z veterani, pridružil se jim je vsako leto od Nanosa do Triglava, ga je vezala močna vez. Oba pomembna datuma, ki so ju postavili v naslov svojega pohoda, sta mu veliko pomenila. Svoboda doma, na polju, pod Triglavom in na Mali gori, svoboda povsod … je bilo njegovo življenjsko vodilo, to je bila dediščina domače hiše.
Družba in prijateljstvo sta plemenitila njegovo življenjsko pot, zato ni bila nikoli težka odločitev, pridružiti se spominskemu pohodu na simbol slovenstva – na Triglav. Usoda je hotela, da je letos za vedno ostal v njegovem objemu, v njegovem varstvu, da mu je podaril še zadnji pogled in tiho odšel v šepet tišine.
Njegovi načrti, še mnogo jih je bilo, so odšli z njim tja, kjer je tišina najtišja. Svojim planinskim prijateljem in vaščanom je zapustil pomembne vrednote za življenje, da bo vredno spomina.
Staško, počivaj v krošnji večnega miru, nas pa bo spomin nate, na dobrosrčnega človeka in na velikega prijatelja, spremljal na Malo goro, proti Triglavu in Matajurju.
Irena Šinkovec, v imenu planinskih prijateljev
Valter Likar, za veterane
