Vse se začelo 14. maja 2012, ko smo odprli novo ajdovsko galerijo - Lokarjevo galerijo. Zastavili smo si ambiciozen plan postati prepoznavna galerija v regiji in širše predvsem z razstavami aktualnih domačih in tujih umetnikov  ter projektov, kar nam je tudi uspelo, saj smo danes priča jubilejni stoti razstavi. 

V trenutku, ko najdemo medij, skozi katerega se lahko najbolje izrazimo, začutimo občutek polnosti, preprosto je "dobro" ne glede na poti, ki jih uberemo in ta misel še kako velja za oba tokratna razstavljalca.

Keramika kot krhka, hkrati pa tudi trdna, obstojna in uporabna materija navdihuje tako ljubitelje, lončarje, občutljive ustvarjalce, kot tudi mojstre in umetnike. Bila je in še vedno ostaja vznemirljiv izziv za raziskovanje neomejenih izraznih možnosti, tehnik in postopkov obdelovanja. Izdelava keramike je zahteven in dolgotrajen proces. Zahteva veliko potrpljenja, pozornosti in strasti. Glina je kompleksen material, živ organizem. Z njo moramo znati ravnati, a ko jo enkrat spoznamo in prepoznamo, nam bo ponudila neskončne možnosti.

Ivan Skubin nam v svojem ustvarjanju pripoveduje o življenju in o žlahtnosti keramike, materialu, ki ga je izbral za svoje izražanje. Za njegovo sicer tiho in umirjeno naravo se skriva močna kreativna energija, ki izžareva nenehen nemir v odkrivanju novih možnosti in vsebin v umetniški izpovedi. V svojih delih se predstavlja v širokem in dinamičnem razponu različnih tematik in žanrov. Avtor sodi med prepoznane in cenjene umetnike tako v domačem kot mednarodnem prostoru.

V delih Ivana Skubina se medsebojno prepletajo realistični, ekspresivni in povsem abstraktni elementi. V središču njegovega snovanja je figura, segajoča v sfere simbolno naglašene incidence. Avtor jih ustvarja v svojem notranjem svetu in razmišljujočem miru. V njih razkriva svojo razmišljujočo naravo, vzajemen dialog z materijo in njeno vsebino. Avtorja najdemo tudi v povsem geometrijskih rešitvah, kot vračanje k elementarnim oblikam, pa tudi v arhaičnih oblikah.

Ivan Skubin je v svojem dosedanjem ustvarjalnem obdobju zgradil impresiven opus, ki ga zaznamujejo nagrade in priznanja, nad dvesto samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in tujini, sodelovanje v nacionalnih in mednarodnih umetniških projektih, likovnih simpozijih in delavnicah. Je tudi član Mednarodne akademije za keramiko v Ženevi, kamor je bil sprejet leta 2019.

Avtor večinoma ustvarja v žlahtni, prastari japonski tehniki raku, uporablja avtorske glazure, narejene iz pepela trt, modre galice in prsti. Njegove stvaritve nas vedno znova očarajo v svoji čisti dovršeni formi in visoki estetiki, ne glede na to ali gre za večjo, zunaj stoječo skulpturo ali najmanjšo, intimno plastiko.

Od pojava fotografije do danes sta arhitektura in fotografija v nenehnem interaktivnem odnosu. Fotografi so arhitekturo že od zgodnjih dni uporabljali kot subjekt zaradi njenih negibnih lastnosti, zaradi katerih se je enostavno osredotočiti nanjo, nekateri so šli tudi globlje in se sočasno ukvarjali tudi s širšimi družbenimi vprašanji in arhitekturo uporabljali kot simbol tega, kdo smo kot družba. Toda fotografija je in še vedno je način, kako razumemo svet.

Arhitekturna fotografija je mešanica umetnosti in tehnike, ki ujame prirojeno lepoto struktur, hkrati pa izraža njihovo globlje bistvo. Ta žanr sega dlje od zgolj dokumentiranja stavb in prostorov, želi pripovedovati zgodbe in vzbuditi vzdušje različnih krajev in kontekstov.

Ključni elementi, kot so svetloba, kot in kompozicija, preoblikujejo preproste strukture v prepričljive vizualne pripovedi. Arhitekturne podobe segajo od prostranih panoram, ki umeščajo stavbe v njihove krajine, do intimnih bližnjih posnetkov, ki prikazujejo zapletenost gradbenih materialov in zaključnih obdelav.

Antona Tratnika fotografija zanima že iz osnovnošolskih časov, šele leta 2009 je prišel čas za resnejše soočenje s fotografijo. Kot fotograf sodeluje na slovenskih in mednarodnih foto natečajih ter razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah. V zadnjih letih je ob vrsti nagrad izpolnil pogoje in pridobil fotografski naziv EFIAP/g, mednarodne fotografske zveze FIAP.

Anton Tratnik se osredotoča predvsem na črno-belo fotografijo sodobnih mestnih vedut z močnimi geometrijskimi linijami, igro svetlobe in sence. Z močnim vizualnim izrazom in izostrenim avtorskim pogledom z monokromatsko paleto izpostavlja strukturo in simetrijo. Prav v teh strukturah in ornamentalnih detajlih se kaže Tratnikova izrazita likovna občutljivost. Njegove fotografije so najbližje dokumentarnemu slogu, ki pa ga presega z osredotočanjem na interpretacijo, vzdušje ter estetsko vrednost, v kateri skuša ujeti vsakdanje življenje in čustva, kar fotografiji daje brezčasen, klasičen občutek.

Vladimir Bačič