Četrtkovi pohodniki in člani Društva upokojencev Ajdovščina smo ta slovenski pregovor vzeli 'zares'. Trdno smo bili odločeni, da nam letos pohoda med svečinskimi vinogradi ne bo preprečila ne korona, ne slabo vreme. Stoparjev avtobus je bil premajhen za vse hoje-željne, na pomoč je prihitel še kombi. Zgodaj zjutraj smo se zbrali na avtobusni postaji in se točno ob šestih odpeljali skozi temačno Notranjsko, megleno Ljubljansko kotlino, čez Trojane po prebujajoči se Štajerski, ko so sončni žarki že kazali premoč nad meglami. Nekje za Kungoto smo pričeli ubirati korake proti Plačkemu vrhu. Po rosni travi, mimo orehovega nasada, smo prišli do razglednega stolpa na vrhu hriba. Z 28-ih metrov višine se nam je odpiral razgled po slovenskih in avstrijskih holmih, pa tudi za počitek in malico je bilo dovolj časa. Z vrha smo se spustili po kolovozu do asfaltne ceste in v strnjeni vrsti nadaljevali pohod med skrbno urejenimi vinogradi mimo skupine hiš do zatrepa dolinice, ki je bila kot zamrznjena v prejšnjem stoletju. Sopihali smo v strm breg ob gozdu, polnem raznovrstnih gob. Na vrhu klanca smo spet prišli med vinograde, se posladkali s pozabljenimi grozdki. Ves čas smo hodili malo po Sloveniji, malo po Avstriji, malo po meji, ki na srečo ni schengensko varovana. Sledili smo makadamski cesti, opazovali slikovite mlake in v daljavi uzrli mogočen svečinski grad. Povzpeli smo se do opuščene domačije – muzeja Kebl, se v senci mogočnega oreha malo odpočili in ogledali staro kmečko orodje in klopotec. Od tu smo se ob vinogradih pazljivo spuščali po zelo strmi poti do asfaltne ceste.

Klepetanja in smeha je bilo na izletu več kot korakov. Okrog poldneva smo ugledali naš cilj – skupino hiš na Špičkem vrhu in občudovali razprostranjenost vinogradov okrog domačije Dreisiblerjevih. Na domačiji so nas gostoljubno sprejeli. Gospodinja nam je predstavila posestvo in omogočila ogled 150 metrov dolge obokane kleti. Z razgledne ploščadi smo v zavetju kipa svetega Jurija ugledali znamenitost tega kraja  –  cestne zavoje, ki izrisujejo podobo srca.

Ob čudovitih razgledih smo pozabili na utrujenost in se dobre volje, ker smo  naredili nekaj za dušo in srce, pozno popoldne varno peljali proti naši Primorski.

anb