Trije osvojeni pokali kot potrditev in vzpodbuda za naprej

Tina, najprej čestitke za osvojene pokale. Si že našla mesto zanje?Hvala. Z iskanjem prostora za pokale sploh ni bilo problema, saj so mi vsi doma ponujali del police v njihovi sobi. Nazadnje pa so vsi ostali kar pri meni. Ob prazniku velike noči pa so imeli vlogo posode za 'čokolatine' in ostale sladkarije.Dosežene lovorike so prav gotovo veliko priznanje tako zate kot tvojo ekipo. Kaj pomenijo tebi osebno?Glede na to, da jih nisem pričakovala toliko, so mi na samem začetku pomenili zelo prijetno presenečenje. Zdaj pa mi predstavljajo neko potrditev in predvsem spodbudo za naprej.V slovenskem prostoru in še posebej na našem koncu je ženski nogomet šele na začetku svoje poti. Si trenirala že kot otrok ali si se kot večina tvojih vrstnic s tem športom pričela ukvarjati šele v zadnjih letih?Že od malih nog sem se v prostem času raje zamotila z žogo kot z barbikami. Navdušenje nad žogo je preraslo v željo po igranju nogometa in zato sem se v tretjem razredu osnovne šole vpisala v NK Vipava, kjer sem (pod vodstvom trenerja Božidarja Kotnika) v ekipi s samimi fanti začela spoznavati osnove nogometa. Največje zasluge gredo trenerju Mitji Lavrenčiču, saj sem po dveh letih in pol treniranja osvojila marsikatere osnove, ki mi koristijo še danes. V osnovni in srednji šoli sem nogomet igrala le v šolskem krožku, predlani decembra pa sem se odločila pridružiti ŽNK Lokavec, kjer treniram še zdaj. Lokavško ekipo sestavlja 14 igrivih nogometašic, starosti 18–30, in seveda naš trener Adrijan Kompara. Adrijan je nadomestil našega prejšnjega trenerja Luko Komparo, ki je v Ajdovščini prevzel treniranje mlajše selekcije deklet, ki tekmujejo v prvi slovenski ligi (U17). Tako na treningih v Lokavcu kot tudi na samih tekmah je v ekipi sproščeno vzdušje, polno smeha, zaradi česar imamo še večje veselje do skupnega igranja in druženja.Od začetkov ženskega nogometa v Lokavcu v okviru ŠD Slano blato minevata dve leti; v tem času ste se udeležile že kar nekaj turnirjev. Letos prvič tudi v Trstu. Kaj je pravzaprav tržaška liga? To je liga, ki je razdeljena na dva dela (jesenski in spomladanski). Tekme so potekale vsako soboto zvečer v predmestju Trsta. Sodelovalo je 8 ekip, dve iz Slovenije (ŽNK Lokavec in ŽNK Gorjansko), ostale iz Italije.Letošnja zima sicer ni bila prav huda in tudi Trst je ob morju, pa vendar, ali se je bilo težko ob sobotah motivirati za večerne tekme na zunanjem igrišču?Niti ne, tekme smo sicer imele v različnih vremenskih razmerah (mraz, nalivi dežja, burja …), kar je včasih po naporni delavni soboti za vse igralke zmanjšalo voljo in motivacijo za tekmo, vendar ko smo prišle na igrišče, smo pozabile na utrujenost in bolečine ter ne glede na vremenske razmere zavzeto igrale in se trudile po najboljših močeh.Se ti zdi, da je tovrstnih tekmovanj za ekipe, kot je lokavška, v slovenskem prostoru dovolj?Ne, mislim da jih ni dovolj, zato pa smo se udeležile turnirjev in lige tudi v Italiji. To je povsem razumljivo, saj je na našem področju ženski nogomet šele v času razvoja, se pa stanje izboljšuje.Nogometašice imate res veliko manj možnosti nastopanja v različnih ligah, na Slovenskem je edina ženska liga sploh prva liga. V letošnjem letu v prvi mladinski ligi že nastopajo dekleta U 17. Se vidiš v nogometu tudi v prihodnje? Bi te mikalo igrati v prvi članski ligi, če bi se zanjo osnovala ajdovska ekipa?Seveda! V nogometu se vidim tudi v prihodnje. Sicer začnem letos s študijem v Ljubljani, zaradi česar bo najbrž bistveno manj časa za treninge in tekme, vendar me nogomet veseli, zato se bom potrudila po najboljših močeh uskladiti prijetno s koristnim. Mika me tudi igranje v prvi članski ligi, vendar je poleg moje odločitve v ozadju še mnogo drugih dejavnikov, na katere nimam vpliva.Letos obiskuješ 4. letnik gimnazije. Kam nameravaš po opravljeni maturi?Po opravljeni maturi nameravam iti v Ljubljano na študij fizioterapije.Zahvaljujem se ti za pogovor in ti seveda želim veliko uspehov na vseh področjih, tako študijskem kot športnem. Pogovarjala se je Bojana P. Kompara