Radi govorimo in pišemo o uspehih članske ekipe, o dosežkih mlajših kategorij, o številu članov v klubu, o novih članih košarkarske šole, o na novo ustanovljenem košarkarskem vrtcu … O dosežkih in uspehih naših fantov, ki so jih vodili uspešni trenerji. O upravi kluba, ki po svojih najboljših močeh pridobiva sponzorje in potrebna sredstva za delovanje kluba. A nihče še ni napisal ničesar o ljudeh, ki delujemo v ozadju, ki smo vedno prisotni in vedno na razpolago. O nas STARŠIH.
Svoje osnovno poslanstvo smo opravili že pred leti – ko smo to mularijo spravili na svet. In nekega dne smo ugotovili, da imajo fantje preveč energije, da preveč sedijo pred računalniki in televizijo, da se dolgočasijo, da nimajo kaj početi, da počnejo tudi neumnosti … Da bi to spremenili, smo iskali primerno dejavnost … in našli košarko. Nadebudneži so vzljubili oranžno žogo in tekanje po igrišču, starši pa se (eni bolj, drugi manj) podredili športnemu načinu življenja. Vsi pa smo se sprijaznili z dejstvom, da se bo za košarko potrebno tudi žrtvovati.
Da bomo tudi starši svoj prosti čas preživeli v košarkarskem duhu. Da bomo gledališke predstave zamenjali za košarkarske tekme. Da bomo v soboto namesto družino na izlet peljali fante na gostovanje. Da bomo jutranje nedeljsko poležavanje zamenjali za glasno navijanje v domači telovadnici. Da bomo usklajevali prevoze na trening in domov. Da bo hladilnik vedno poln in na zalogi vedno ta prava pijača (po treningu bo itak vsega zmanjkalo). Da bo verjetno treba pralni stroj zamenjati prej, kot smo načrtovali, saj se čez teden kup prešvicanih majic in nogavic vztrajno veča, čez vikend pa nas razveseli še polna potovalka dresov. Da bomo preživeli šok, vreden najmanj 100 €, ko nas mulc z nasmehom od enega ušesa do drugega seznani z dejstvom: »Meni so copati premajhni, rabim nove!« Da bomo poznali vse športne trgovine v naši okolici. Da bomo priskočili na pomoč, ko bo potrebno organizirati srečelov in po svojih najboljših močeh v teh časih poskušali nažicati čim več nagrad. Da bomo naredili karkoli, za dobro naših otrok. Ker nam ni težko, saj vidimo, da fantje uživajo. In imamo možnost, da se veselimo z njimi ob zmagah. In smo tu, ko potrebujejo besedo tolažbe ali/in spodbude ob porazu.
Zato in prav zato si vse mame in vsi očetje, od prvega do zadnjega, zaslužimo priznanje. In čestitke. In en velik HVALA za vse, kar naredimo za naše fante, naše košarkarje.
Saša Brecelj, foto Alojz Bolčina
