Po 45 letih smo se 18. maja ponovno srečali na Predmeji in v prijetnem vzdušju ob dobri hrani in pijači obujali spomine na lepe stare čase , ko je bil košarkarski klub Fructal spoštovanja vredna ekipa košarkarjev, ki je nastopal celo v takratni jugoslovanski drugi košarkarski ligi.

Po zaslugi v tistih letih še mladinca Erika Keteja, imenovanega Palfi, nas je na Predmeji v lepo obnovljeni vikend hišici pričakalo lepo sončno vreme. Zbralo se nas je kar okrog trideset bivših igralcev bivšega košarkarskega kluba Fructal in drugih, ki so bili takrat vpeti v dogajanje v ajdovski košarki. Z nekaterimi smo se zadnjič videli pred mnogimi leti in čeprav smo že vsi obarvani v sivo in je kakšna guba več na licu, smo se vsi kaj hitro postavili na mesto - kdo je kdo! Da še vedno znamo, je moral ob prihodu pokazati vsak in žoga je presenetljivo brez problemov šla skozi obroč v ta namen postavljenega koša. Le z zabijanjem žoge v koš se nismo trudili, saj je težnost Zemlje prevelika. Kilogrami in leta so pač naredila svoje. Ob klepetu o nekdanji ajdovski košarki, o naših srečanjih prav v teh hišici na Predmeji, vseh lepih, pa tudi manj lepih trenutkih, ki smo jih v mladih letih preživeli in doživeli skupaj, je tekla beseda. Časa je kar pričelo zmanjkovati. Ob dobri hrani in pijači, za katero sta poskrbela Juri Trampuž - Đulfa in Damjan Vinkler – Viki se je popoldne hitro prevesilo proti večeru in ker tudi naša kondicija ni več taka, kot je bila nekoč, so se tudi naše vrste začele redčiti, le tisti, ki so še kaj v kondiciji, so vztrajali še nekaj časa. Verjamem, da prespal ni nihče tako kot nekoč v starih, dobrih, mladih časih, ko smo lahko naša srečanja raztegnili tudi čez cel vikend. Mislim, da se lahko v imenu vseh, ki smo se na to lepo soboto srečali in lepo imeli na Gori zahvalim vsem, ki so se potrudili organizirati to srečanje. Mogoče pa še kdaj.

MaK