Naključno pa je bilo za isti dan organizirano tudi srečanje Budanjcev, ki smo ali še bodo v tem letu praznovali svojo 70-letnico rojstva. To je namreč dolgoletna tradicija v vasi,  da se ob okroglih obletnicah slavljenci najprej srečajo pri zahvalni maši in šele po tem   nadaljujejo z druženjem ob prijetni kapljici.

Na ta dan smo se ob 16. uri vsi skupaj zbrali v župnijski cerkvi v Budanjah. Sveti maši sta bili darovani za vse starejše in bolne ter vse žive in pokojne letnika 1943. Lahko rečem, da je ta generacija otrok občutila posledice druge svetovne vojne. Po evidenci je bilo rojenih 25 otrok, žal pa jih je kar 8 umrlo v svojem prvem letu življenja. Ostalo jih je še 17, od tega pa so kar trije ostali sirote – brez očeta. Verjetno so nas prav težke življenjske razmere v času odraščanja toliko bolj povezale, da smo ostali prijatelji še danes. Z izjemo dveh sošolk ostali nismo šli daleč od doma in živimo s svojimi družinami na območju občine Ajdovščina.   

Budanjska cerkev je zelo velika, a uspelo nam jo je lepo napolniti. Ob farnem župniku Andreju Vovku je somaševal tudi upokojeni budanjski župnik Boris Čibej. Pri sveti maši je bilo čutiti zelo lepo sodelovanje vseh zbranih, tako od nagovora, molitev, prošenj in zahval. Da je bilo vse še bolj slovesno in na trenutke ganljivo, pa je poskrbel cerkveni otroški pevski zbor, ki je čudovito prepeval ob spremljavi kitar. Vsem, ki so želeli, sta duhovnika podelila  tudi zakrament bolniškega maziljenja.

Po maši so nas sodelavke Karitasa vse skupaj vljudno povabile v prostore stare osnovne šole. Otroci so nas spet presenetili s kratkim, a prisrčnim kulturnim programom. Posladkali smo se z dobrotami, ki jih kot vedno pripravijo budanjske gospodinje. Od prijetne družbe pa smo se morali slavljenci posloviti, ker smo imeli dogovorjeno družabno srečanje v gostilni 'Anja' v Logu. Čeprav se z nekaterimi prav pogosto srečujemo, smo si imeli vseeno veliko povedati. Žal nam je bilo, ker se srečanja zaradi bolezni ni moglo udeležiti kar pet sošolcev. Leta pa se poznajo tudi nam, zato nismo prav dolgo ponočevali. Ob slovesu smo si zaželeli predvsem zdravja in dobrega počutja, da bi se lahko srečali tudi čez pet let.  

Ugotavljamo, da se starejši soočajo z osamljenostjo, saj mladi, čeprav živijo v bližini, zaradi načina življenja in pehanja za delom ne najdejo časa za druženje in pogovor s starši in starimi starši. Zato so taka srečanja še toliko bolj dobrodošla. Saj je zelo malo potrebno, da nekoga z majhno pozornostjo ali prijazno besedo osrečiš in mu polepšaš dan. Prav gotovo, pa ob pogledu na srečne in nasmejane obraze,  polepšaš dan tudi sebi.

Vera Kodrič