Vprašal sem se, če poznam osebe, ki so na fotografiji? Precej sem moral misliti. Ivo, Aleš, Veno, Rado, Mirjam, Bogdan, Primož, Danilo … Sebe sem takoj prepoznal, takrat sem imel 8 let.

Fotografiji je posnel moj stric Bogomil Brecelj, ko je obiskal rojstno vas. Bil je duhovnik v zamejstvu, takrat v Doberdobu. Bežno sem pogledal na koledar in ugotovil, da so prav v teh dneh potekla že tri leta od njegovega odhoda v večnost.

V cerkvi sv. Martina je rad maševal za svoje pokojne. Po maši je pa vedno delil bombone otrokom. On je rekel karamele. Otroci smo radi prihajali k maši, saj smo bili med počitnicami prosti.  Prišli smo iz radovednosti  in bombonov, bolj kot zaradi molitve. 

Bogomil  je bil zelo vnet fotograf in njemu se lahko zahvalimo za mnoge lepe fotografije iz mladosti. Vedno je imel pri sebi fotoaparat ali pa kamero. Prve barvne diapozitive in slike so bile v naši sredini napravljene prav iz njegovih rok.

Otroci smo bili oblečeni skoraj vsi v enake majice, ker se drugačnih ni dalo kupiti. Med nami ni bilo velikih razlik in smo se dobro razumeli v igri in tudi pri delu smo si radi pomagali. Iz mladeničev, ki so na sliki, so postali danes ugledni direktorji, kirurgi, pravniki in še bi lahko našteval, a takrat smo bili vsi preprosti. Mnogi izmed njih se bodo z veseljem prepoznali na tem posnetku in se za trenutek spomnili tistih časov. Zanimivi so tudi odrasli, katerih je danes že večina pokojnih, kako z negotovostjo zrejo v objektiv, ki ga niso bili vajeni. 

To so bili dobri stari časi brez interneta in mobilnih telefonov. Takrat smo se lažje zbrali skupaj na vasi, kot pa danes, ko se povezujemo samo preko elektronskih vezi.

Aleš Becelj